Poslovil se je Miki Muster, legendarni pionir, garač slovenskega stripa in animacije. Zvitorepca je dobri dve desetletji pošiljal v papirnate avanture s Trdonjo, Lakotnikom in drugimi protagonist. Med drugim je govoril madžarsko, študiral slikarstvo in pristal na kiparstvu. Postal je svetovni in evropski prvak v plavanju med seniorji. Prepeval je v narodno-zabavnem ansamblu.
Rodil se je kot Miklavž
“Pri nas v Murski Soboti je tako, da če si Miklavž ali Nikolaj, si Miki. Miki sem že od malega,” je leta 2011 pojasnil v intervjuju.
Doma so vedno govorili madžarsko
“Moja mama je napol Madžarka in doma smo vedno govorili le madžarsko. Mama ni nikoli znala dobro slovensko. Govorila je prekmurščino in madžarščino.”
Dopust? Kaj je to dopust?
“Moj dopust je bil le redko pravi dopust in pogosto sem s seboj jemal tudi vse, kar sem potreboval za risanje. Pravzaprav nikoli nisem imel dopusta v pravem pomenu besede. Če delaš za tri ali štiri časopise, zraven pa še za televizijo, je logično, da ne morete reči, da česa ne boste naredili. Tudi novinar ne more reči, zdaj pa tega in tega ne bom naredil. Mora!”
Ljubezen do risanega filma ga je zadela pri 13 letih
“Ko sem bil star 13 let, sem v kinu gledal Sneguljčico in takrat je bilo z mano konec. Sklenil sem, da bom delal risanke. Neprestano sem risal palčke, vsi zvezki so jih bili polni.”
Želel je študirati slikarstvo, pristal pa je na arhitekturi
“Mama me je prepričala, da sem se vpisal na arhitekturo. Veste, stanovali smo v Križankah, kjer je živel tudi slikar Rihard Jakopič. Bil je precej strgan, umazan, z dolgimi lasmi in brado do popka. In mama me je vprašala: Hočeš biti tak kot on? Pojdi na arhitekturo, boš vsaj imel poklic, ‘malaš’ pa lahko še vedno doma.
Ubogal sem jo, a sem jo kaj hitro popihal na kiparstvo. Prvo leto smo bili na akademiji kiparji in slikarji skupaj v pripravljalnici. O kiparjenju prej nisem imel pojma. V prvem letniku smo se ukvarjali s kiparstvom in slikarstvom, pa je profesor Boris Kalin kmalu določil: ‘Ti boš pa kipar.’ Že takrat sem risal v 3D-tehniki. Izdelal sem tudi nekaj kipov, v Murski Soboti nekega heroja, pa nekaj portretov svoje žene. Tudi za diplomsko delo sem ženo upodobil v marmorju.”
V Nemčiji so mislili, da namesto njega riše nekdo drug
“Ko sem delal v Nemčiji, sem risal po 16 ur na dan. Bil sem izjemno hiter. Vsi so mislili, da imam doma tri črnce, ki rišejo namesto mene. Štiriminutne filme sem izdelal povprečno v 14 dneh, ekipe pa v dveh mesecih. Ko sem začel delati, je šlo tako hitro, da nisem verjel.
Delal sem od 7. ure zjutraj pa do enih ponoči. Vmes sem si nekaj malega skuhal in na hitro pojedel, da le nisem izgubil preveč dragocenega časa, zraven pa spil še buteljko sladkega rdečega vina. Kupoval sem tisto najbolj sladko francosko vino, tako da sem v kri dobil vsaj malo ‘cukra’, da sem lažje zdržal vse napore.”
Nasprotnik sodobne tehnologije
“Računalnik odklanjam, priznavam le še stacionarni telefon. Nočem biti suženj tehnike. Pa še prestar sem za to. ‘Tamladim’ to ni težava. Še vedo ne, zakaj pritiskajo na gumbe, pa jim vse uspe. Jaz pa bi moral imeti zraven še navodila za uporabo.”
Želvak Trdonja ni bil posebno pomemben
“Otroci so imeli Lakotnika radi, ker je bil butelj, uspelo pa mu je vse. So zgodbe, v katerih nastopa le on. Bil je zadosti, ker je bil figura, s katero si lahko storil marsikaj. Tudi meni je bil simpatičen. Z Zvitorepcem in Trdonjo so postali prijatelji, zato sem moral ustvariti še negativca, kapetana Gulikožo, Črnega kavboja, ki ga je treba spraviti v ječo. Želvak Trdonja ni bil ne vem kaj, potreboval sem ga za popestritev zgodbe.”
Zavestno se je odločil, da ne bo risal nasilja
“V mojih zgodbah in risbah ni prelivanja krvi. Sem in tja pade kakšna buška, ne gre pa za nobeno grobo nasilje. V 40 knjigah o Zvitorepcu ni nikoli nikomur tekla kri. Pa tudi estetsko je bilo.”
Svetovni in evropski prvak v plavanju med seniorji
“Že v mladosti sem se ukvarjal s plavanjem in bil nekaj časa tudi plavalni trener. Plavalno sem se upokojil pri 23 letih in nato dolga leta nisem plaval. Plavanje sem na novo odkril šele pri 65 letih, na dopustu.
Dokaj hitro sem začel premagovati precejšnje razdalje – plaval sem na primer od Umaga do cementarne –, kar je naneslo približno tri kilometre, pa nisem bil prav nič utrujen. Ko sem začutil, da mi gre plavanje dobro od rok, sem se odpravil na Plavalno zvezo Slovenije in jih prosil, naj mu pokažejo rezultate, ki jih je doseglo deset najboljših plavalcev seniorjev v Evropi.
Ugotovil sem, da bi se brez truda lahko uvrstil med najboljše tri. Začel sem bolj resno trenirati, kupil sem si celo štoparico in se kmalu vrnil na PZS. Tokrat sem želel preveriti rezultate najboljših plavalcev na svetovnem prvenstvu. In tudi tu bi se z lahkoto uvrstil med najboljše tri. In sem začel.
Najprej sem se udeležil svetovnega prvenstva v Münchnu, kjer sem zmagal na maratonski razdalji, na 800, 400 in 200 metrov pa sem bil tretji, na evropskem prvenstvu v Franciji, prihodnje leto, mislim, da je bilo to leta 2003, pa sem bil v maratonu spet najhitrejši, na 400 metrov pa sem končal kot drugi. Največ težav so mi povzročali skoki in obrati, ker jih nisem nikoli treniral.”
V mladosti je bil pevec narodno-zabavne glasbe. In to celo prvi.
“Pel sem z Veselimi berači in velikim dijaškim orkestrom. S tem sem se pravzaprav preživljal. Nastopali smo vsako soboto in nedeljo. Organiziral sem različne športne prireditve, treniral sem plavalce. V Murski Soboti sem bil ‘tata mata’, vsi so me poznali.”
Njegovo ime omenja tudi francoska enciklopedija seksa
“Bil sem eden od prvih, ki je risal ženske ‘oben ohne’, zgoraj brez. To sem uporabil kar v nekaj zgodbah. Kot kipar sem verjel, da če bom to naredil estetsko, ne bo nikogar motilo, in ga tudi ni. Tudi otroci se niso pohujšali zaradi tega. So pa ženske običajno imele prsi pokrite z lasmi.”
Vir: siol.net
Foto: Bor Slana
