Facebook je v teh dnevih obkrožil zapis Slovenke Polone Lah, ki je povsem zgrožena nad stanjem v naši politiki. Izpostavila je namreč dejstvo, da se politiki igrajo svoje igrice, ko se na drugi strani veliko ljudi v Sloveniji z mizernimi plačami prebijajo iz dneva v dan.
Ob tem je navedla tudi srce parajočo zgodbo mame samohranilke, ki si velikokrat ne more privoščiti niti tega, da bi svojima hčerkama plačala malico.
S pismom zdaj nagovarja naše politike, naj končno stopijo skupaj in naredijo nekaj dobrega za državo, v nasprotnem primeru pa naj odstopijo. In več kot očitno se z njo strinja večji del Slovenije, vsaj po odzivih sodeč. Njena objava je namreč v treh dneh dosegla že 8-tisoč reakcij in delitev.
Pismo Polone objavljamo v celoti:
Tako imenovanim izvoljenim predstavnikom ljudstva.
Niti moja osnovna človeška kultura mi ne dopušča, da bi vas naslovila s »spoštovani«. Tega si kot ljudje ne zaslužite, še manj kot voditelji moje države. Lepo prosim vrnite svoje mandate saj delu za katerega ste bili izvoljeni niste kos, še manj si ga želite opravljat na tak način, kot ste obljubljali. Preveč različni, da bi sklepali koalicije?! Partnerstvo 5+1 je preobsežno, da bi se lahko poenotili, uskladili,….. Pa kaj se delate norca al kaj?! Kateri del vam ni jasen?! V službi ljudi ste, odgovorni ste za našo državo in vse njene prebivalce. Niste v peskovniku in ne rabite imet vsi enaka barve emparčkov in lopatk, s katerimi »zidate« in rušite gradove iz peska. Za ljudi ste odgovorni in delovat bi morali v dobro ljudi, ne pa svojih riti. Vedno sem zavzeto spremljala politiko in do danes kljub vsemu verjela, da vas je vsaj večina poštenih ljudi. Že kar nekaj časa se mi je nabiralo, danes pa mi je res prebilo.
Tisto redko srečo imam, da opravljam delo, ki me veseli, izpolnjuje, mi daje malo celo možnost izboljšat svet tistih, ki jim življenje ne prizanaša. Kljub temu, da se vsakodnevno srečujem s starostniki, ki so 40 let garali, zdaj pa životarijo iz meseca v mesec in za njih kava, ki stane 0,30€ predstavlja luksuz, ki si ga ne morejo privoščit, pa vsak dan vidim, tudi ustvarim, kake nasmehe na obrazih teh ljudi, naredim kaj malega in v svet nekoga na robu posije žarek upanja…. Danes pa sem dvignila roke od te naše ljube države, ki ima edina v svojem imenu ljubezen, pa bi pravzaprav morala nosit ime našega zadnjega dela telesa, ki je zadolžena za iztrebljanje. V sklopu izjemnega projekta izvajamo brezplačno varstvo za osnovnošolske otroke. Otrokom omogočamo marsikaj, kar je sicer komu od njih žal nedosegljivo…. Sram me je ko slišim, da nekdo pri 8 letih še ni bil v kinu, na lutkovni predstavi, v gledališču, na teniškem igrišču, …. In pravzaprav v svoji omari nima več kot 3 poletne majice…. Ampak danes pristopi k meni mamica, katere deklici stari 6 in 11 let hodita k nam v varstvo.
Živijo v vlažnem podnajemniškem stanovanju, za katerega plačujejo 200€ najemnine, vsako jutro ob 5.15 so vse tri v Mariboru, kamor se pripeljejo iz 42 km oddaljenega kraja. Mama dela za minimalca, fizično izjemno zahtevno delo, delodajalec ji že zadnja 4 leta vsakih 6 mesecev podaljšuje pogodbo o zaposlitvi, v bolniško ne upa, ker bi ostala brez zaposlitve. Deklici sta ob kosilu, ko smo vsakemu otroku ponudili 3 marelice, pojedli vsaka le polovičko marelice, ostale sta pospravili in jih bosta odnesli mamici, ker jih ima zelo rada, pa si jih ne morejo kupit. Torej…. zjutraj ob prihodu me je njuna mamica poklicala na stran, iz torbice izvlekla plastično vrečko, mi jo izročila in rekla: »Se opravičujem, ampak danes smo doma spraznile oba pujska. Ne vem koliko je, prosim preštejte in ko bo zmanjkalo za obroke, mojih punc, ju prosim medtem ko bodo ostali jedli, pošljite pred vrata.«
Življenje mi je že marsikaj namenilo…. Samo to danes…. Naj povem, da je prispevek staršev za vsakega otroka 2€ dnevno ( v to je vključen zajtrk, malica in kosilo). Nimam besed. Seveda sem gospe vrnila vrečko z bakrenimi kovanci in z besedami, da naj le te vrne v pujsa…. Na seznamu sem za plačilo obrokov za deklico naredila kljukico in bom denar prispevala, ker mi v tem trenutku še samo manjka, kdo, ki bo rekel, da mi pri obračunu manjkajo 4€.
Nimam besed. Vse kar lahko rečem je, da ne morem verjet kako vas ni sram. Mojo sLOVEnijo ste zagonli, razkradli, razgrebli, in jo spremenili v ZLOvenijo! Elitam pišete take zakone, da jih lahko izkoriščajo….Znani so delodajalci, ki enostvno spreminjajo nazive delovnih mest in ljudi leta in leta držijo na pogodbe za določen čas oz v strahu pred izgubo službe zaradi bolniške. Vse to se dogaja… in marsičesa v svojem svetu v katerem živim varno in brezskrbno niti ne opazim (pa zase mislim, da sem skromna oseba,s pravim pogledom na življenje). Mamico deklic starih 6 in 11 let, ki vsak dan gara v službi, ste pripeljali tako daleč, da prosi, naj njeni deklici zapustita jedilnico medtem ko ostali jedo.
In potem vas poslušam da je 5+1 »preširoka« koalicija, da ste preveč različni… ni finta v tem. Finta je v tem, da je očitno premalo »mest« za vse in da se vam sanja ne v kakem zagonjenem svetu živite. Kaj šele, da bi vam bilo jasno, da ste ga vi zagonili. Danes in vse naslednje dni še kar usklajujte in skušajte svoje zadnje plati pobarvat tako, da boste bolj kooperativni… čeprav itak vem, da ko vam bo začelo zmanjkovat časa, da boste itak strnili vrste, ker bo na koncu pretehtala tista, da boljše katerikoli stolček, kot noben. Jaz grem zdaj domov, poiskat po omari svoje deklice oblačila, ki ji bi pasala tema dvema deklicama, poklicat par Ljudi, če prispevajo kaki € in jutri vse skupaj predat mamici…. Borki, čudodelki, ki se iz dneva v dan s svojima deklicama prebija skozi življenje in ju uči, da bosta s pridnim učenjem in trdim delom lahko uspeli. Srce me boli, ker vem, da to v tej zloveniji ni pravi recept….
Za »izvoljene« predstavnike ljudstva, pa je škoda besed. Peljite se v svojih dragih avtih, ki so pravzaprav naši, v svojih predragih oblekah, ki ne naredijo človeka k svojim družinam, partnerjem, otrokom in jim poglejte v oči in povejte, da ker ste različne »barve« ne morete 5+1 sedet za isto mizo, delat skupaj, predvsem pa delat v dobro ljudi. Na kozlanje mi gre.
Avtorica pisma: Polona Lah, Facebook.com
