Nekaj tednov pred načrtovanim dnem osamosvojitve Slovenije, ko so bile v Demosovi vladi vse moči uprte v čim boljšo pripravo na to dejanje, so se pri nekaterih vodilnih slovenskih politikih še vedno pojavljale skušnjave, da bi za Slovenijo izbrali drugačno pot, kot je bila določena s plebiscitom. Janez Drnovšek, slovenski predstavnik v predsedstvu SFRJ, je tako 4. junija 1991 podprl predlog Bosne in Hercegovine ter Makedonije o t. i. Zvezi jugoslovanskih držav ter s tem vnesel nepotrebno vznemirjenje v že tako napet predosamosvojitveni politični prostor. Tudi nekateri novinarji in politični komentatorji v tem obdobju niso prizanašali s kritiko tistim, ki so nosili največjo odgovornost v pripravah na osamosvojitev.
Janez Drnovšek javno podpre predlog o t. i. Zvezi jugoslovanskih držav
Brez posvetovanja z vodilnim slovenskim političnim vodstvom je član predsedstva SFRJ in medijsko že takrat zelo priljubljen politik v Sloveniji Janez Drnovšek podprl predlog člana predsedstva Bosne in Hercegovine Alija Izetbegovića ter predsednika Republike Makedonije Kira Gligorova o preoblikovanju jugoslovanske skupnosti v Zvezo jugoslovanskih držav. Republike naj bi v njej skupno urejale področje obrambe (sicer naj bi imele tudi lastne oborožene sile), tržišča, zunanje politike, imeli naj bi skupno valuto, zunanjetrgovinski in carinski sistem. Po besedah komentatorja Dela bi ta predlog Slovenijo »spravil nazaj med čeri federacije«.
Drnovškova podpora tej konfederalni jugoslovanski opciji je izzvala veliko začudenja, saj je bila povsem nasprotna politiki, ki jo je v tistem trenutku vodil slovenski politični vrh, če upoštevamo, da je prav en teden prej Slovenija uradno obvestila zvezno skupščino v Beogradu, da se namerava osamosvojiti v treh tednih, torej do 26. junija. Pri nekaterih pa je celo ponovno vzbudila dvome o pravilnosti plebiscitne odločitve. Ciril Zlobec, član predsedstva RS, je istega dne, 4. junija 1991, v telefonskem pogovoru z italijanskim veleposlanikom v Ljubljani Fabiom Christianijem tako tudi podprl ta predlog: »V glavnem ima Slovenija pozitivno stališče do tega predloga, z nekaterimi popravki v tekstu. Vsekakor pa predlog predstavlja osnovo za novo pogajanje med republikami.« Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak pa je o tem predlogu zapisal: »Zato bi morda bilo pametno prisluhniti pozivom prijateljskih republik, ki rotijo Slovenijo, naj osamosvajanje izpelje bolj postopno in manj konfliktno. /… / Slovenija bi takšnim pozivom in pomislekom morala prisluhniti. Če že ne zaradi solidarnosti z republikami, s katerimi je gradila (ali se je vsaj delala, da gradi) skupno strategijo preobrazbe in morebitne demontaže Jugoslavije, potem vsaj zaradi izjemne priložnosti, da se temu nerodnemu datumu izogne brez prevelike jeze nategnjenih plebiscitnikov. Četudi pristanemo na uradne ocene priprav, je jasno, da Slovenija stopa v samostojnost popolnoma nepripravljena.« Taki in podobni komentarji, ki jih je bilo v slovenskih dnevnih časopisov kar nekaj, so vnašali nemir in, kot se je izrazil Jože Pučnik, vodja Demosa: »Tudi to ni dvigalo morale in zaupanja prebivalstva v teh usodnih dneh!« Kot je pokazal čas, je bila Slovenija na osamosvojitev dovolj dobro pripravljena, in to celo na napad veliko močnejše JLA. Kot je pozneje zapisal takratni predsednik skupščine RS France Bučar, je bil »formalnopravno ta preboj v samostojnost izveden brezhibno in je vseboval vse elemente za priznanje državnosti«.
Predsednik slovenske vlade Peterle se je srečal z avstrijskim zunanjim ministrom Mockom
Na poti iz Belorusije se je 4. junija 1991 med postankom na Dunaju predsednik vlade Lojze Peterle srečal z avstrijskim zunanjim ministrom Aloisom Mockom. Pogovarjala sta se o razmerah v Jugoslaviji in slovenskih načrtih. Mock je na tiskovni konferenci, ki je sledila srečanju, med drugim poudaril, da se bo ob dejanju osamosvojitve Slovenije Avstrija zelo hitro izrekla. Kot so zapisali v Delu, si Peterle to »optimistično razlaga predvsem v smislu priznanja Slovenije«.
Nespodbudne novice iz Litve
V noči s 3. na 4. junij 1991 je v Vilni armada Sovjetske zveze zavzela letališče, železniško postajo in obkolila parlament, kar naj bi bil le del vojaških vaj. Vojska se je sicer kmalu umaknila, vendar je Sovjetska zveza s tem dokazala svojo moč in ranljivost Litve ter dosegla zastraševalni učinek. Zaradi te in podobnih akcij v mednarodnem prostoru Slovenija takrat še ni mogla pričakovati eksplicitne javne mednarodne podpore osamosvojitvi. Mednarodna skupnost namreč še ni bila pripravljena sprejeti realne slike dogajanja in je vztrajno ponavljala, da je treba ohraniti tako Sovjetsko zvezo kot Jugoslavijo.
Avtorica: Neža Strajnar
Vir: gov.si/slovenija30
