V Občini Miklavž na Dravskem polju potekajo zbori krajanov posameznih krajevnih skupnosti, na katerih razpravljajo o načrtih za širitev mariborskega letališča. Kot se je pokazalo na zboru krajanov Skok so do tega zelo kritični. Želijo si namreč, da letališče ostane takšno, kot je zdaj.
Za natančnejše podatke o tem, kaj se dogaja in kaj zahtevajo, smo zato zaprosili domačinko Vero Mom. Povedala nam je:
“Vas Skoke je kraj, kjer živim že od samega rojstva – od leta 1960. Leta 1976 je kraj doživel 1. širitev letališča, ki pa se je kasneje izkazala za nerentabilno, prebivalcem pa prinesla poslabšanje bivalnih pogojev.
Krčenje gozda je v naš kraj prineslo jesensko meglo, ki je prej nismo poznali in vse večjo vetrovnost. Včasih je veljal rek »NA NAPAKAH SE UČIMO«, danes pa so očitno interesi vladajočih pred vsemi načeli.
V naše okolje nam zdaj – poleg »MAGNE« v neposredni bližini – želijo umestiti še letalski tovorni promet. Spet želijo sekati gozdove in zastrupljati naše okolje – NAŠ KRAJ.
Po zraku, ki ga dihamo, že zdaj spadamo med bolj onesnažena področja. Torej nam grozi, da se bodo razmere – v primeru realizacije projekta letališča – še poslabšale.
V naši občini se vse od ustanovitve – od leta 1998 – trudimo za boljše in čistejše okolje z raznimi ukrepi, kot so: omejili smo tovorni promet, omejili širitev gospodarskih dejavnosti v strnjena naselja, uredili kanalizacijsko omrežje in obnovili vodovodno infrastrukturo, uredili športna igrišča, zelenice itd.
Država pa se očitno ne ozira na varovanje okolja in kakovost bivanja ljudi.”
Vera Mom je pribila: “Sama sem odločno proti vsaki širitvi in večanju letalskega prometa v kakršni koli obliki!”
Sprašuje se tudi, kako daleč bodo šli tisti, ki jih vodijo? Ali bodo spet prevladali finančni interesi v investicijo, ki se bo čez čas izkazala za nerentabilno?
“Ali se tisti, ki nas vodijo in odločajo namesto nas, zavedajo, da so zrak, ki ga dihamo, voda, ki jo pijemo, zemlja, ki nam daje hrano – bistveni elementi za kvaliteto našega življenja, od katerega je odvisno tudi naše zdravje. In samo zdrav in srečen človek lahko polno prispeva k blagostanju družine in družbe.”
Vera Mom: “Srečna sem, da sem svojo mladost preživljala povezana z naravo, v okolju prijaznih ljudi, ki še niso poznali sebičnosti, ki jo je tudi v naše okolje prinesla »INDUSTRIJSKA DRUŽBA«.”
Povedala je še, da so včasih v njihovih gozdovih nabirali gobe, borovnice, gozdne jagode …, danes pa je to le še spomin. “Zemlja ne pripada človeku – človeku je dana v uporabo in dolžan jo je ohranjati tudi za rodove, ki prihajajo za nami. VSI SMO POVEZANI, je dejala.
KAJ LAHKO PRIČAKUJEMO V PRIHODNOSTI?
Ali bomo dihali samo še z maskami na obrazih in uživali hrano iz rastlinjakov? Ali bomo sonce, mavrico in modro nebo še lahko občudovali? Ali bomo še lahko uživali vonj gozdov in sveže pokošenih trav? Ali pa bodo vse to zamenjali oblaki in vonj KEROZINA?
Ali se bo morala izpolniti indijanska prerokba, ki govori:
“Šele, ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, boste ugotovili, da DENARJA NE MORETE JESTI.”
“Upam, da bo glas ljudi slišan in da bodo moji vnuki in generacije, ki pridejo za nami, lahko uživali v lepotah narave,” je dodala.
M. P.
