Vstopamo v obdobje velikih varnostnih in ekonomskih izzivov, zato potrebujemo izkušenega državnika, z močno koalicijo, pravi politični analitik Miran Videtič. Podobno menijo številni, saj si Slovenija v teh mednarodno napetih časih ne more privoščiti novega levega eksperimentiranja in otroški vrtec na oblasti.
Prehajamo v sklepne dni predvolilne kampanje za nedeljske državnozborske volitve, na katerih bomo odločali o prihodnjem razvoju in usodi naše države. Posledično bomo nedeljsko odločitev dolgoročno občutili vsi državljani Republike Slovenije.
»Nov obraz je nova napaka«
Pri tem je jasno, da si Slovenija v teh napetih mednarodnih razmerah, ki so zaradi vojne v Ukrajini geopolitično izredno zahtevne, ne more privoščiti novega levičarskega eksperimentiranja, kot smo mu bili priča po zadnjih državnozborskih volitvah v obliki manjšinske Šarčeve vlade v španoviji z nadkoalicijsko stranko Levica.
Slovenija si ne more privoščiti na vrhu izvršilne oblasti človeka brez političnih izkušenj, še manj človeka, ki nima nikakršnih mednarodnih izkušenj in je v politiko stopil samo zato, ker mu nadzorniki niso podaljšali mandata predsednika uprave v monopolni državni energetski firmi (GEN-I). Seveda pri tem mislimo Roberta Goloba, ki je v volilno tekmo stopil brez kakršnegakoli pozitivnega programa, samo iz užaljenosti, ker po novem mesečno ne dobiva več dobrih 47.000 evrov bruto plače. Plače, o kateri navadni državljani lahko samo sanjamo. Poleg tega je že sedaj jasno, da bi v primeru, če bi po naključju zmagala Golobova stranka in skupaj s strankami KUL (SD, Levica, LMŠ in SAB) sestavila vlado, bila ta popolnoma neoperativna. Stranke koalicije KUL imajo namreč Goloba za vsiljivca, ki ga je v zadnjem trenutku prek medijev podprla t. i. globoka država, sami pa so se znašli v drugem planu. Kot umazane, odvržene cunje po uporabi.
Predsednica SD Tanja Fajon se tako niti približno ni sprijaznila z dejstvom, da na levi strani po novem prvo violino igra Golob, podobno velja za nekdanja premierja Šarca in Bratuškovo. Slednja celo trepetata, ali se bosta s svojima strankam sploh prebila v parlament. A če se bosta in bodo skupaj sestavili vlado, se bodo podobno kot v Šarčevi vladi spopadli med seboj. Pri tem je še dodaten dejavnik nestabilnosti ekstremistična Levica s svojimi neokomunističnimi idejami.
Problem Goloba je še, da ima pod seboj instantno stranko z ljudmi z vseh vetrov, ki jih ne družijo ideje, ampak samo nasprotovanje Janši in želja po oblasti. Se pravi sla po državnem denarju, denarju davkoplačevalcev. Poleg tega Golob nima nikakršne karizme, ampak je samo medijsko napihnjen balon. Na premierskem položaju se ne bo niti približno znašel, saj ne razume niti delitve oblasti med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo. On bi kar protidemokratično ukinjal različne medije, ki so sestavni del demokratične družbe (na primer televizijo Nova24TV in revijo, ki jo berete). Poleg tega ni vključevalen, ampak izključevalen, kar bi se mu hitro vrnilo kot bumerang, saj premierska funkcija ni enaka oziroma primerljiva z direktorsko. Se pravi, da bi v primeru leve vlade spet spremljali njihove notranje popade na odprti medijski sceni.
In spet bi bili priča dejstvu, da bi se vladajoči namesto z razvojem Slovenije ukvarjali sami s seboj. Ali kot je pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami pomenljivo rekel takratni razvpiti predsednik DeSUS Karl Erjavec: »Nov obraz je nova napaka.« Golob se je politično že selil od LDS, Pozitivne Slovenije, SAB do svoje stranke, ki jo je kupil od Jureta Lebna (Z.Dej – Stranka zelenih dejanj). Tako je Golob danes nov »nateg«. Napaka, ki našo državo lahko še veliko stane, saj si v tem turbulentnem času ne more privoščiti novega eksperimentiranja, novega političnega »otroškega vrtca«.
Potrebujemo močno vlado
S tem se strinja politični analitiki Miran Videtič, ki je za spletni portal Nova24TV.si potrdil, da je glede t. i. opozicije KUL in Roberta Goloba precej skeptičen, čemur botruje zgodovina. Ta nas uči (najboljši primer je bil Miro Cerar s svojo stranko SMC), da so nekateri prihajali na oblast s floskulami (konkretno Cerar s področja etike in morale), podobno kot Golob sedaj na veliko govori o zelenem in trajnostnem prehodu. »Jaz nisem v skupini tistih, ki bi bil pripravljen še enkrat pasti na takšno ‘finto’. Pravzaprav si želim vlado močnih ljudi: močnega predsednika vlade, državnika, ki bi znal sestaviti ministrsko ekipo, ki bi bila sposobna odgovoriti na izzive, ki nas čakajo. Ti pa so predvsem varnostni in gospodarski. Vidi se, da v svetovnem merilu vstopamo v neko obdobje hudih varnostnih in ekonomskih oziroma gospodarskih izzivov.«
Ob tem si Videtič želi tudi številčno močnejšo koalicijo, kot je aktualna. V konstelaciji sil ne bi ničesar bistveno spreminjal, ampak bi aktualni koaliciji kvečjemu dodal še kakšno stranko, takšna vlada pa bi lahko bila kos izzivom. »Skratka: aktualni vladi dodati še eno stranko, imeti trdno večino v parlamentu, biti kos izzivom, ki prihajajo z nekimi močnimi državniki – to je tisto, kar si jaz želim pri prihodnji vladi. Janšo pa vidim kot precej izkušenega in močnega državnika.«
Politolog in evropski poslanec Milan Zver pa dodaja, da je SDS tudi v tej volilni kampanji stavila na zdravorazumsko presojo državljanov in državljank pri odločanju, kdo naj vodi slovensko vlado po teh volitvah. »Logično je, da sedanja koalicija poudarja svoje dosedanje dosežke. Pa pri tem ne gre le za samohvalo, kaj je vladajoča stranka naredila v preteklosti, ampak pristop ‘brez eksperimentov’ implicira tudi pomislek, da ta uspeh lahko ponovi tudi v prihodnosti. Vlada, ki je Slovenijo popeljala iz težke situacije iz začetka koronakrize in na koncu izšla kot zmagovalka, lahko zgodbo o uspehu ponovi. Zagotovila je odpornost na pandemijo, a kar je najbolj impresivno, zmanjšala je brezposelnost, povečala zaposljivost ter posledično gospodarsko rast in družbeno kohezijo.«
Po Zveru je letošnja volilna kampanja še posebno vroča, saj gre za velike vložke. »Janševa vlada je v sedanji evropski finančni perspektivi zagotovila ogromna sredstva, ki gredo v milijardne zneske. Apetiti političnih elit so zato veliki, saj bi bili radi gospodarji teh ugodnih okoliščin, ki jih Slovenija še nikoli ni imela. Upam, da volivci spoznajo, kdo je kdo, da razločijo dobro od slabega, kar sicer ni enostavno. Stavim na razum slovenskih državljank in državljanov.«
Janša kot Konrad Adenauer
Tako ni presenetljivo, da v zadnjih dneh na velikih plakatnih panojih gledamo predsednika SDS in vlade Janeza Janšo z napisom »brez eksperimentov«. Tak slogan je imel v svoji volilni kampanji v petdesetih letih prejšnjega stoletja nemški krščanskodemokratski politik in legendarni kancler Konrad Adenauer.
Konrad Adenauer se je rodil 5. januarja 1876 v Kölnu. Kot globoko veren katoličan se je leta 1906 vključil v katoliško stranko Centrum. Od leta 1917 do Hitlerjevega prihoda na oblast 1933 je bil župan Kölna. V času nacizma je bil nekaj časa tudi v zaporu. Po koncu druge svetovne vojne je znova postal župan Kölna. Adenauer je bil med ustanovitelji Krščanskodemokratske unije (CDU). Leta 1949 je po koncu uradne zavezniške okupacije kot 73-letnik postal prvi nemški kancler (predsednik vlade) po drugi svetovni vojni. Skupaj s takratnim francoskim zunanjim ministrom Robertom Schumanom in italijanskim premierjem Alcidejem de Gasperijem je postal tudi oče evropskega združevanja. Vsi trije so idejo evropskega združevanja povezovali z idejo krščanske civilizacije. V času Adenauerjevega vladanja je prišlo do t. i. nemškega gospodarskega čudeža. Že leta 1954 ga je revija Time zaradi njegove uspešne obnove Nemčije razglasila za osebnost leta.
Nemci so se takrat dobro zavedali, da si po eksperimentiranju z Adolfom Hitlerjem nikakor ne morejo privoščiti novega eksperimenta, ki bi državo znova potegnil v brezno. Zato so z veseljem podpirali Adenauerja in njegovo CDU, saj so se zavedali potrebe po stabilnosti, ki jo je s svojim vladanjem in pozitivnim odnosom do gospodarstva zagotavljal Adenauer. Zahodno Nemčijo je tako uspešno vodil vse do leta 1963, to je do svojega 87. leta starosti.
Mednarodno spoštovan državnik
Predsednik SDS Janez Janša je danes s svojo politično in državniško izkušnjo, karizmo in mednarodnim ugledom podobno kot Adenauer porok za stabilnost in razvoj Slovenije (o uspehih sedanje vladne koalicije pod njegovim vodstvom pišemo posebej v drugem članku). Ne nazadnje je bil on tisti, ki je pred dobrim mescem dni dal pobudo in šel skupaj s poljskim in češkim predsednikom vlade v oblegani Kijev. Njim so šele nekaj tednov kasneje sledili drugi evropski državniki, tudi vodilni predstavniki Evropske unije. Na nedavnem srečanju vodilnih predstavnikov Severnoatlantskega zavezništva (NATO) v Bruslju pa je imel pogovore s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, kanadskim premierjem Justinom Trudeaujem, romunskim predsednikom Klausom Iohannisom, britanskim premierjem Borisom Johnsonom in s še nekaterimi. Prav tako se je udeležil pogovorov s predsednikom ZDA Joejem Bidnom. Da o tem, da je zaželen gost svetovnih televizijskih mrež, sploh ne govorimo. Je mednarodno daleč najbolj znan slovenski politik in državnik.
Skratka, Slovenija v tem času ne potrebuje levičarskega eksperimentiranja venezuelskega tipa, ampak stabilnost, ki jo zagotavlja sedanji predsednik vlade in SDS Janez Janša, ki med drugim pravi: »Veter je za Slovenijo zelo ugoden. Od tega, kako široko smo sposobni razpreti jadra, pa bo odvisno, kako daleč bomo pripluli v svojem iskanju sreče in blaginje.«
Vir: Demokracija, tiskana št. 16 (avtor: Metod Berlec)
