Sveti oče je v četrtek, 13. aprila 2023, v avdienco sprejel Združenje verskih socialnih in zdravstvenih ustanov (ARIS). Poudaril je, da je zdravstvo krščanskega značaja dolžno braniti pravico do oskrbe zlasti najšibkejših družbenih skupin. Ustanove je povabil, naj se medsebojno povezujejo ter zagotavljajo celostno oskrbo bolnikov, ki so jim zaupani.
»Vesel sem, da se lahko srečam z vašim Združenjem, ki deluje na področju upravljanja zdravstvenih struktur krščanskega značaja, ki bi jih lahko primerjali z gostiščem dobrega Samarijana (prim. Lk 10,25-37), kjer bolniki lahko prejmejo “olje tolažbe in vino upanja”.1Izražam hvaležnost za dobro, ki je bilo storjeno v številnih zdravstvenih ustanovah v Italiji, in jih spodbujam, naj nadaljujejo z vztrajnostjo in domišljijo dejavne ljubezni, ki je lastna številnim ustanoviteljem, ki so z njimi začeli.
Krščansko zdravstvo v Italiji ima lepo in večstoletno zgodovino. Cerkev je z zdravstveno oskrbo veliko storila, da bi prisluhnila revnim, šibkim in zapuščenim prebivalcem družbe. Na tem področju ni manjkalo verodostojnih pričevalcev, ki so znali prepoznati in služiti bolnemu in trpečemu Kristusu do popolne podaritve samih sebe, tudi z žrtvovanjem svojega življenja. Pomislimo na svetega Kamila de Lellisa, sveto Jožefino Vannini, svetega Jožefa Moscatija, sveto Avguštino Pietrantoni in mnoge druge. Hvaležni za preteklost se zato čutimo poklicani, da z dejavno zavzetostjo in preroškim duhom živimo v sedanjosti. V zdravstvenem sektorju so lahko bolj kot drugod, včasih na zelo očiten način, vidne boleče posledice kulture odmetavanja. Kadar bolna oseba ni postavljena v središče in ni upoštevana v svojem dostojanstvu, se oblikujejo drže, ki lahko vodijo celo v špekulacije o nesrečah drugih,2 na kar moramo biti pozorni.«
Sveti oče se je v nadaljevanju nagovora zaustavil ob naslednjem vprašanju: kakšna je naloga zdravstvenih ustanov krščanskega značaja v italijanskem kontekstu, kjer obstaja nacionalna zdravstvena služba, ki je po svoji poklicanosti univerzalna in naj bi zato skrbela za vse? »Da bi odgovorili na to vprašanje, je potrebno ponovno obnoviti temeljno karizmo katoliškega zdravstva in jo aplicirati v tej novi zgodovinski situaciji. Pri tem pa se zavedamo, da je danes zaradi različnih razlogov vse težje ohranjati obstoječe strukture. Potrebno se je podati na poti razločevanja in sprejemati pogumne odločitve, pri čemer se moramo zavedati, da je naša poklicanost biti tam, kjer so potrebe. Kot Cerkev smo poklicani odgovoriti predvsem na zdravstvene potrebe najrevnejših, izključenih in tistih, katerih potrebe zaradi ekonomskih ali kulturnih razlogov niso upoštevane«.
Papež je ob tem spomnil, da je tudi v Italiji veliko ljudi, ki zaradi pomanjkanja sredstev ne morejo plačati zdravstvenih storitev. Poleg tega so problem izredno dolge čakalne dobe, tudi za nujne preglede. »Povečuje se potreba po pobolnišnični oskrbi, saj bolnišnice odpuščajo bolnike v kratkem času in dajejo prednost zdravljenju akutnejših faz bolezni in ne zdravljenju kroničnih patologij: te postajajo, zlasti za ostarele, resen problem tudi z ekonomskega vidika, pri čemer obstaja tveganje, da se daje prednost načinom delovanja, ki ne spoštujejo dostojanstva osebe. … Vsaka oseba ima pravico do zdravil. Če mora starejša oseba jemati večje število zdravil in zaradi varčevanja z denarjem ali iz drugega razloga teh zdravil ne dobi, je to prikrita in postopna evtanazija, ker ne dobijo tistega, kar potrebujejo za zdravljenje«.
