Slovenska levica je v zadnjih dneh dvignila precej pompa zaradi odgovora vladnih služb Evropski komisiji in se nanaša na stanje v slovenskem medijskem prostoru in oceni stanja v medijih.
Če pustimo politiko ob strani, poglejmo stališče Duštva novinarjem in publicistov Slovenije o tem. Zapisali so:
“Vladna depeša o stanju v slovenskih medijskem prostoru, ki je bila objavljena na spletni Platformi Sveta Evrope za svobodo izražanja – kot odziv na alarmantne zapise o vladnih pritiskih na novinarjev –, je po pričakovanju izzvala burne odklonilne reakcije s strani dominantnih medijev in dela politike. Vendar ne glede na to, kaj si kdo misli o politični (ne)primernosti takšnega pristopa, je vsebina te depeše faktografsko precej točna in izpostavlja določene ključne probleme slovenskega medijskega prostora, na katere smo v ZNP v preteklosti v svojih poročilih o stanju v slovenskih medijih že opozarjali. Nazadnje v poročilu iz 12. septembra 2019.
Glavna težava slovenskih medijev je pomanjkanje pluralizma. Za medijsko sfero je značilno močno neravnovesje – to velja tako za tiskane kot za elektronske medije –, ker večina več ali manj odkrito daje prednost politični levici. Dejstvo je, da politične sile, ki so izšle iz prejšnjega komunističnega režima, skupaj s svojimi ideološkimi privrženci tudi po padcu diktature skoraj neprekinjeno obvladujejo gospodarsko, pravosodno in medijsko področje v državi, vključno z javno RTV Slovenija.
Posebnost Slovenije med demokratičnimi državami je v tem, da leve politične sile obvladujejo večino kapitala v državi in prek tega usmerjajo tudi medijsko politiko.
Novinarji, ki so bili v času prejšnjega nedemokratičnega režima tudi formalno v službi edine dovoljene stranke, komunistične partije, nekateri celo sodelavci tajne policije, so postali uredniki in vodilni delavci številnih medijev.
V zadnjih letih je evidentno, da dominantni mediji v kar največji meri sledijo politični agendi levih strank, med katerimi so tudi take, ki so medije povsem obvladovale že v prejšnjem nedemokratičnem sistemu. V praksi se to kaže pri orkestriranem lansiranju novih obrazov v leve politične stranke, ki jih vedno podprejo tudi večinski mediji. Sledenje interesom levih političnih strank je razvidno tudi na volilnih soočenjih, ko vodilne teme sledijo interesom in političnemu programu levih strank. Veliko nesorazmerje je pri izboru gostov v političnih oddajah. Prihaja do očitnih primerov zlikanosti medija z eno politično opcijo. V teh medijih se tudi stalno šikanira ali celo odpušča tiste novinarje, tudi člane našega združenja, ki delujejo avtonomno. Nekateri drugi, ki so privrženi glavnemu toku, pa so kljub hudim zdrsom in koruptivnim tveganjem nagrajeni in dobivajo večji vpliv.
Večinski mediji pod kontrolo politične levice so bili v preteklosti večkrat grobo zlorabljeni za obračunavanje s političnimi nasprotniki iz desne sredine.
Od tu izvira tudi ostra polemika med političnimi akterji, ki so bili žrtve medijskega linča in medijskimi delavci oz. mediji, ki so pri linču tako ali drugače sodelovali. Take polemike ne odobravamo, vendar izpostavljamo, da je za razumevanje medijskih razmer v Sloveniji potrebno poznati vsaj osnovna zgodovinska dejstva ne tako oddaljene preteklosti.
Vse navedeno so pokazale tudi nekatere empirične raziskave (Študija medijske svobode in avtonomije medijskega prostora v Republiki Sloveniji v letu 2007, Medijska svoboda v Sloveniji 2008). Še posebej problematična je takšna pristranskost javnih medijev, predvsem nacionalne RTV, katere delovanje financirajo državljane ne glede na njihovo politično in svetovnonazorsko opredelitev. In ta pristranskost je prišla do izraza tudi ob nastopu tretje vlade Janeza Janše, ki je zaradi epidemije koronavirusa nastopila svoj mandat v bistveno težavnejših razmerah kot njene predhodnice.
Priča smo položaju, ko najbolj radikalni novinarji dominantnih medijev, ki jih obvladuje levica (vključno z nekaterimi najvplivnejšimi uredniki in novinarji RTV Slovenija), na družbenih omrežjih odkrito in povsem neprofesionalno izkazujejo svoja politična stališča in odkrito agitirajo proti novi vladi.
Prav tako smo priča položaju, ko je namesto obveščanja javnosti pomembnejše pikolovsko obešanje na posamezne izjave ali manjše zdrse, ter položaju, ko se zdi, da mediji z roko v roki z opozicijo bijejo nekakšen boj proti vladi in ne proti koronavirusu.
Takšno stanje je zaskrbljujoče in kaže, da se t. i. dominantni mediji, vključno z javni servisom, pogosto orkestrirano odzovejo na dogajanja, ki niso v skladu z levo usmerjeno ideologijo.
Neodvisnost medijskega poročanja je tako na preizkušnji. Ker mediji oblikujejo dojemanje državljanov o političnih in družbenih dogodkih in ocenjujejo vrednost političnih akterjev in drugih zainteresiranih strani, takšno ravnanje in pomanjkanje medijskega pluralizma povzroča popačeno in pristransko dojemanje javnosti.
Dodatna težava je nizka strokovnost novinarjev in drugih producentov medijskih vsebin.
Povezana je z visoko stopnjo njihove politizacije. Mnogi od njih delujejo kot politični aktivisti ali/in ideološki agitatorji, promovirajo določeno ideologijo in ali politično agendo, namesto da bi državljanom zagotavljali ustrezne informacije.
Pristranost novinarjev in posledično medijev ni pogojena samo z lastništvom medijev, ampak tudi sistemsko.
Ministrstvo za kulturo je namreč v preteklosti premalo pozornosti posvečalo podpori neodvisnih medijev. Prav tako na tem ministrstvu novinarji in publicisti ne morejo pridobiti statusa samostojnega kulturnega delavca, čeprav je nenavadno, da v to skupino spada npr. kinooperater in realizator lutkovne zasnove/tehnolog zaradi deficitarnosti. Neuvrščanje novinarstva kot svobodnega poklica kaže na izrazito anomalijo na tem področju. Tudi t. i. medijski razpisi te anomalije ne odpravljajo, ampak – obratno – krepijo obstoječe kartelno stanje.”
M. P.
