Predsednik SDS Janez Janša je danes spregovoril na konzervativni politični konferenci CPAC (Conservative Political Action Conference).
Celoten govor objavljamo v nadaljevanju.
Kadar govorimo o suverenosti človeka, govorimo njegovih vrednotah, znanju in lastnini. Kadar govorimo o suverenosti naroda ali države, govorimo o njeni demografiji, ozemlju, virih in varnosti.
Ni države brez ozemlja in ni suverenosti brez nadzora nad njim. Ta se začne na meji. V EU imajo države, katerih meje so deloma tudi zunanje ali schengenske meje unije, še dodatno odgovornost varovanja skupne suverenosti unije.
Po veliki migrantski krizi leta 2015 je postalo jasno, da so pogledi posameznih političnih opcij glede varovanja zunanjih meja različni. V nekaterih pogledih tako različni, da so si popolnoma nasprotujoči. Desetletje razprav in iskanja kompromisov, ki so sledila, so tudi nepoznavalcem razgalila srčiko problema. Ta leži v vrednotah. V pogledu na vrednotne temelje zahodne civilizacije.
Poenostavljeno rečeno, gre za vprašanje ohranitve ali razgradnje našega načina življenja. Nič namreč ne spreminja bolj radikalno navad, običajev, kulture in identitete nekega okolja kot menjava prebivalstva.
Radikalne, progresivne, levo liberalne, socialistične paradigme zagovarjajo čim bolj liberalen odnos do ilegalnih migracij, politiko t.i. odprtih meja, ker želijo razgraditi vrednotne temelje zahodne civilizacije. Pravzaprav nič novega. Zapisano že v Komunističnem manifestu, učbenikih kulturnega marksizma in sedaj tudi v lekcijah t.i. prebujenske ideologije. Posledično računajo tudi neposredno na nove volivce oziroma podpornike. V Sloveniji je nova levičarska vlada pred dvema letoma med prvimi ukrepi ukinila nacionalni urad za demografijo ter začela odstranjevati ograjo na meji proti Balkanu, ki so jo sami postavili leta 2015. Denar in zaposlene so iz urada za demografijo razporedili na Urad za migracije. Radikalno levi predsednik vlade je celo večkrat ponovil, da je potrebno formalno izenačiti ilegalne in legalne migracije. Posledica teh ravnanj in pozivov je potrojen pritisk ilegalnih migrantov, ki v Slovenijo prihajajo po Balkanski poti. Nadaljnja posledica je podaljšan in ponovno uveden nadzor na mejah z Italijo in Avstrijo. Zaradi pritiskov javnosti je levičarska slovenska vlada uvedla nadzor na mejnih prehodih s sosednjo Hrvaško, kjer pa absurdno nadzoruje legalne prehode meje ter povzroča velike zastoje v prometu, medtem ko nekaj metrov stran ilegalni migranti mirno prehajajo v Slovenijo brez dokumentov, slovenska policija pa jih nato vozi v migrantske centre, ki pokajo po šivih.
Konservativci zagovarjamo striktno ločevanje legalnih in ilegalnih migracij in s tem povezano varnost naših meja. S tem branimo ne samo naša ozemlja, ampak tudi naše vrednote in naš način življenja. V bistvu je suverenost to, da sam odločaš, kako živiš.
Človek je pripravljen braniti in ohranjati tisto, kar ceni. Levičarji želijo od nekdaj razgraditi vrednotne temelje zahodne civilizacije in ilegalne migracije oziroma politika odprtih meja zanje so njihovo orodje. A pri tem so lahko uspešni le, če pravi namen dobro skrivajo. V naravi človeka je, da si želi varnosti, stabilnosti in predvidljivosti. Da si želi suverenosti, ko lahko sam odloča o svojem načinu življenja. Levica zato svoje namene skriva kot kača noge. Zavija jih v lepo zveneče fraze o enakosti, solidarnosti, humanosti in bratstvu. Hkrati pa uporablja vse mogoče trike za odvračanje pozornosti od bistva svojih namenov. Viktor Orban je postal trn v peti progresivcev predvsem zato, ker je ob veliki migrantski krizi dodobra razgalil njihove prave namene.
Grški filozof je dejal, da je največji generator sprememb vojna. Ta lahko iz človeka naredi mrtveca ali heroja. Uniči ali reši mesto ter bistveno vpliva na odnos človeka do ljudi in stvari.
Danes v naši soseščini divja velika vojna v Ukrajini. Izrael je v vojni s terorizmom Hamasa in njegovega zaledja. Obe vojni bistveno vplivata na odnose Zahoda do zunanjega sveta in na odnose znotraj njega. Nedavno glasovanje o milijardah pomoči Ukrajini, Izraelu in Tajvanu v ameriškem kongresu je praktično razklalo Republikansko stranko na dvoje. Medtem ko so bili Demokrati enotni. Obe vojni še bolj delita mnenja in duhove v Evropi in to v obeh glavnih političnih taborih in ne zgolj med njima. To omenjam zaradi tega, ker je v globalnem spopadu za obrambo vrednotnih temeljev zahoda težko računati na uspeh, če znotraj polisa obstajajo velike razlike v odnosu do dilem, ki so bodisi bistvene ali pa zgolj prikazana in javno večinsko sprejeta kot take. Mesto, razdeljeno v sebi, ne bo zmagalo.
Časi pa v senci vojn in preusmerjanja pozornosti postajajo vse bolj nevarni. Nedavni poskus prepovedi konservativne konference v Bruslju je zlovešče svarilo. Tisti, ki smo del svojega življenja preživeli v enopartijskem totalitarnem režimu, natančno vemo, kam to vodi. Čim nekomu uspe, da zatre svobodo govora, dobi absolutno oblast. Lahko na papirju obstajajo vse druge pravice, svoboščine in institucije. Toda brez svobode izražanja ni ne resnične svobode in ne demokracije. Še manj poštenih volitev. Zgolj diktatura, pa kakršnokoli ime si že nadane. Od vseh vplivnih globalnih socialnih omrežij, ki danes predstavljajo osrednji javni prostor človeštva, glavno Agoro, je zgolj eno samo brez neposredne cenzure. Smo zelo blizu roba.
Boj za svobodo govora je zato temeljna točk spopada, kjer se bo odločilo, ali bo obramba Zahoda uspešna ali ne.
Omejitve svobode izražanja so se vedno najlažje upravičile v vojnem stanju. Vojna je namreč vedno lahko tako vzrok kot izgovor za mnoge potrebne ali nepotrebne omejitve. Zato levica rada zlorablja ta pojem. Recimo z napovedjo vojne globalnemu segrevanju. Ali še bolj prozorno z lansiranjem boja proti sovražnemu govoru. Kjer je za sovražno razglašeno vse, kar razgalja levičarsko paradigmo.
Toda v to umetno ustvarjeno vojno stanje sta nedavno izbruhnili dve resnični vojni. Ruska agresija na Ukrajino ter teroristični napad Hamasa na Izrael sta zavržna in obsojanja vredna sama po sebi. Cena, plačana v mrtvih, zajetih ali uničenih življenjih desetine milijonov ljudi je strašna. Napadeni si zaslužijo pomoč in podporo. Hkrati pa obe vojni dajeta dodaten alibi tistim, ki si prizadevajo za omejitev in izničenje svobode govora. To dejstvo je treba enostavno prepoznati.
Čas je torej kompleksen. Kompleksno nevaren. Resni pogovori o temeljnih problemih in nevarnostih ter vzrokih zanje so potrebni bolj kot kadarkoli. Zato čestitke organizatorjem letošnjega CPAC-a in hvala Madžarski, da gosti in omogoča razpravo brez cenzure.
(vir: spletna stran SDS)
