Ursula von der Leyen se je rodila s srebrno žlico v ustih. Njeni predniki niso bili samo bogati trgovci ter ugledni pravniki in zdravniki, pomembnejše je, da je bil njen oče Ernst Albrecht eden prvih evropskih uradnikov in idejni snovalec bruseljske birokracije. Slednja se je razbohotila in (v kriznih razmerah) postala popolnoma neučinkovita.
A očitno se predsednica Evropske komisije, vse življenje vgrajena v sistem, v takem mikrokozmosu dobro znajde. To je svet, kjer se napake spregledajo, kjer se najboljši nameni hitro izkažejo za najslabše mogoče rešitve, kjer se neurejeno “rešuje” z dodatnim zapletanjem, kjer se opravičila opravičujejo in je izogibanje odgovornosti “šport” najvišjega ranga, z vnaprej določenimi nagradami.
Res je. Von der Leynova predseduje komisiji v zelo težkih časih. A če velja, da se na napakah učimo, tega ni mogoče reči za sedanjo ekipo, ki gre glamurozno naprej po starih tirnicah. Evropejci so njej in izvršni oblasti EU dobrohotno spregledali, kako je pogrnila na začetku zdravstvene krize, in upali, da bo nadaljevanje učinkovitejše. Ni bilo.
Celotno kolumno odgovornega urednika Demokracije Jožeta Biščaka lahko preberete tukaj
M. P.
