V predvolilnem soočenju jeseni 2022 si je Nataša Pirc Musar zelo jasno zamislila svojo predsedniško vlogo kot zgled trajnostnega ravnanja: zagotovila je, da bo presojala ogljični odtis svojih službenih poti, ker je »prav, da kot predsednica dajem zgled tudi pri službenih poteh.«
Tedaj je bilo sporočilo kristalno: okoljska ozaveščenost in skrb za davkoplačevalce bosta vodili tudi državniško gibanje – brez nepotrebne ekstravagance.
Danes pa smo priča povsem drugačni sliki. Predsednica se na državne proslave in dogodke vozi s policijskim helikopterjem, kot da gre za najnaravnejše prevozno sredstvo. Stroški takšnih poti se merijo v več tisočih evrov, ki jih seveda plačamo državljani. Ogljični odtis teh prevozov je ogromen, ravno tisti odtis, o katerem je nekoč obljubljala, da ga bo tehtala pred vsako potjo.
Ob pojasnilih njenega urada, da gre za varnostne razloge in da je vse v skladu s pravili, se zdi, da je predsednica pozabila na obljube o zmernosti in spoštovanju ljudi, ki te privilegije plačujejo. Navadni državljani se vsakodnevno vozijo po zastojih, izgubljajo ure v prometu in se prilagajajo realnosti, medtem ko predsednica s helikopterjem v nekaj minutah preleti državo.
Vprašanje je, kaj je huje. Ali dejstvo, da so bile obljube dane samo zato, da so zvenele lepo v kampanji, ali to, da predsednica danes svoje privilegije razume kot nekaj samoumevnega. V vsakem primeru je razlika med njenimi besedami in dejanji tako očitna, da je težko še verjeti v iskrenost njenih zagotovil.