torek, november 12, 2019
Doma Dogodki Slovenska Bistrica v času po drugi svetovni vojni pravi slovenski Auschwitz

Slovenska Bistrica v času po drugi svetovni vojni pravi slovenski Auschwitz

Fotografija je simbolična. (Na fotografiji koncentracijsko taborišče Auschwitz.)

V dneh, ko se spominjamo svojih pokojnih, je prav, da se spomnimo tudi na zverinsko pobite v povojnih možičnih umorih. Znani so umori na mariborskem Teznem in v Kočevskem Rogu, manj znan pa je primer Slovenska Bistrica, ki je bila v času po drugi svetovni vojni pravi slovenski Auschwitz.

V protizračno zaklonišče tamkajšnje tovarne Impol so partizani privedli preko 7 tisoč slovenskih in hrvaških žrtev, nato pa so vhod minirali, da so se ujeti v grozljivih mukah zadušili in umrli.

Čez nekaj let je Ozna odredila čiščenje grobišča, v katerem trupla še niso pričela razpadati, delo pa so prisilno izvajali na smrt obsojeni zaporniki. Po prebitju vhoda je vanje udaril neznosen smrad, pričakali so jih grozljivi prizori, med drugim matere, ki se objema z otrokom.

Nato so morali trupla naložiti na vagone in jih potiskati do velike peči tamkajšnje tovarne Impol, tisti zaporniki, ki so pri tem od smradu omedleli, pa so tudi sami končali v peči.

O dogajanju sta med drugim poročali Mladina in Demokracija, portal Komunistički zločini pa je objavil pričevanje enega izmed zapornikov, ki ga je po njegovi smrti uredil njegov bratranec in je bilo prvotno objavljeno v kanadskem Hrvatskem glasu.

Komunistični režim je nato leta 1948 odkopal njihove posmrtne ostanke in jih zažgal v pečeh omenjene tovarne, delo pa so izvedli na smrt obsojeni zaporniki, ki so bili potem likvidirani. Kot je poročala Demokracija, gre za pravi slovenski Auschwitz, a je bila njegova skrivnost v času režima strogo skrivana – tako kot preostala množična grobišča, v katerih je bilo samo na slovenskem ozemlju po drugi svetovni vojni umorjenih med 200 in 300 tisoč ljudi.

Inštitut za sodno medicino iz Ljubljane je tam po osamosvojitvi izvedel izkop kosti 233 žrtev, posmrtne ostanke pa so spravili v vreče in začasno shranili v jedrskem zaklonišču Impola, saj je podjetje RG ING prenehalo z izkopavanjem, dokler se ne doreče mesto pokopa vseh žrtev, ki so na tem mestu.

Nad tovarno se nahaja hiša, v kateri živi Franc Simončič z družino, ki je za portal Komunistički zločini povedal, da se je v Sloveniji po tem odkritju dvignilo veliko prahu, a ljudje zaradi strahu ne upajo izdati imen partizanov, za katere sumijo, da so sodelovali v pokolu. Največ se glede tega sicer govori o Francu Kacu iz Gornje Bistrice, ki je bil pripadnik Ozne v letih 1945 in 1946, po pokolu pa se zaradi svojih dejanj v domačem kraju ni več počutil varnega in se je odselil v Portorož.

Neimenovani Bistričan je o njem za Mladino pred leti povedal: “Kakor se govori, je ob koncu vojne Franc Kac, tukajšnji šef Ozne (Oddelek za zaščito naroda), drugače domačin iz Zgornje Bistrice, dobil nalog, a brez spiska. Sam je sestavil seznam obsojenih, večinoma bogatejših ljudi, ki so jih nagnali v bunker. Rov so minirali in …” Prav Kac naj bi si med pomori veliko nagrabil, z ukradeno Attemsovo zlato krono pa naj bi v Portorožu odprl slaščičarno. O Kacu je za Komunističke zločine spregovorila tudi njegova sestra Kristina Skrbinek, ki je povedala, da se ji več mesecev ni javil po telefonu, po podatkih slovenske policije pa naj ne bi več živel v Sloveniji. V tistem času je takratna generalna državna tožilka Zdenka Cerar rekla, da bi moral biti Kac zaslišan, a za to ni bil dostopen.

Kaca so nato zaslišali pred parlamentarno preiskovalno komisijo o povojnih pobojih, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik. Povedal, da je imel podatek o tem, da se je druga večja likvidacija v rovu zgodila pozimi leta 1945 ali 1946, ko so tovornjaki tri noči vozili ljudi v zaklonišče, eden izmed Bistričanov, ki je bil takrat otrok, pa je izjavil, da je neke zimske noči v njihovo hišo prišel oficir, ki je zahteval, da zaprejo vsa okna in vrata, saj naj bi prišlo do velike eksplozije. To se je tudi zgodilo, zjutraj pa so opazili, da je bilo zaklonišče zasuto.

M. P.