Danes se spominjamo rojstva očeta slovenske državnosti dr. Jožeta Pučnika, ki je s svojimi dejanji in besedami odločilno zaznamoval prehod Slovenije v samostojno državo. Bil je osrednja osebnost slovenskih demokratičnih procesov. S svojo prezenco in odločnostjo je združil opozicijo DEMOS ter jo popeljal do zmage na prvih povojnih večstrankarskih volitvah.
Danes dopoldne ob 11.00 uri bodo pod pokroviteljstvom predsednika vlade in SDS Janeza Janše v Pučnikov spomin slovesno odkrili doprsni kup dr. Jožeta Pučnika pred Kongresnim centrom Brdo pri Kranju. Popoldne ob 16.30 uri pa bodo v preddverju Hiše dr. Jožeta Pučnika na Trstenjakovi 8 v Ljubljani, kjer ima sedež SDS, odkrili še doprsni kip dr. Pučnika, ki ga je izdelal akademski kipar Lan Seušek.
V petek bo v Viteški dvorani gradu v Slovenski Bistrici potekal tradicionalni, že 13. Pučnikov simpozij. Začel se bo ob 13.00 uri. Na njem bodo gostje govorili o Pučnikovem delovanju in pomenu za današnji čas.
V soboto, 12. marca 2022, pa bo SDS v Cankarjevem domu v Ljubljani ob 33-letnici stranke prav tako počastila spomin na 90. obletnico rojstva dr. Jožeta Pučnika.
Dr. Jože Pučnik se je rodil na današnji dan (9. marca) leta 1932 v katoliški kmečki družini v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. V Evropi in po svetu bi težko našli politika ali državnika s tako izjemno zgodbo, kot je Pučnikova. Znano je, da je že kot dijak Gimnazije v Mariboru prišel v konflikt z jugoslovanskim represivnim sistemom, ko je pokazal svojo kritično razmišljanje do tedanjega režima, ki mu je zaradi tega onemogočil opravljati maturo. Kot vedoželjen in nadarjen učenec je skupaj s sošolcema ustanovil krožek, v katerem so razpravljali o francoski revoluciji ter človekovih pravicah nasploh. Njegova svobodomiselnost pri takratnemu jugoslovanskemu režimu ni ostalo neopaženo. Pučnika so želeli izključiti iz šole. V znak protesta je izstopil iz mladinske organizacije. Kljub opominom in pritiskom je mladi Jože Pučnik ostal pogumen in neustrašen. Skupaj s sošolci je na začetku 50. let izdajal ilegalno glasilo Iskanja. »Pri časopisu nas je sodelovalo kakih 10, 12. Prijavljen ni bil in razpečevali smo ga nekako na skrivaj. Imel je kakih 20, 30 strani in tipkala ga nam je neka deklica«, se je glasila spominjal Pučnik. Zaradi nekaj zapisanih kritičnih misli je bil Pučnik pred celoletnim izpitom pridržan na mariborski Udbi in zaslišan v mariborskih sodnih zaporih. Po končanem zaslišanju je bil obtožen rušenja socializma. Za leto dni mu je bilo tudi prepovedano opravljati maturo, ki jo je lahko opravil po končanem vojaškem služenju.
Ko so mu končno dovolili opravljanje mature, se je vpisal na Univerzo v Ljubljani, kjer je leta 1958 diplomiral iz smeri filozofija in primerjalna književnost. Zaradi člankov, objavljenih v Reviji 57 – predvsem članka Naša družbena stvarnost in naše iluzije, v katerih je kritiziral partijo, ki da se birokratizira in oddaljuje od ljudstva – je bil obsojen na devet let zaporne kazni, saj naj bi s pomočjo člankov spodkopaval socialistično ureditev.
»Človek se marsikdaj vpraša: ali imajo ti ljudje sploh še občutek, da žive med svojim ljudstvom in v državni skupnosti, kjer so sami nosilci oblasti,« je o tem zapisal dr. Jože Pučnik. Obsodba je služila kot vzorčni primer, kaj se lahko dogodi tistim, ki javno izražajo svoje nasprotovanje totalitarnemu sistemu. V zaporu je Pučnik pretrpel hudo nasilje. Devet mesecev je bil zaprt tudi v betonski samici. Po petih letih je bil izpuščen.
Po vrnitvi iz zapora se je ponovno želel vključiti v publicistično in intelektualno delo. V številki 33-34 revije Perspektive je s člankom “O dilemah našega kmetijstva” opozoril na neučinkovito kmetijsko politiko. Kot osrednje vprašanje si je zastavil, zakaj je kmetijstvo eno od najobčutljivejših gospodarskih problemov vseh socialističnih sistemov. Njegova razmišljanja so odmevala v javnosti, kakor tudi v partijskih vrstah. V naslednji številke revije Perspektive je objavil filmsko analizo z naslovom “Iz oči v oči“, v kateri je analiziral vsemogočno prevlado partijskega sistema nad posameznikom. Zaradi zapisa je bil maja 1964 ponovno aretiran in obtožen sovražne propagande. O strahotah, ki jih je Pučnik doživel v zaporu, ni rad govoril.
Je pa ob tem zapisal: »Vsa tista doživetja osmišljam s spoznanjem, da smo imeli brutalen totalitaren sistem. Komunisti niso nikoli spoštovali temeljne pravice do nedotakljivosti življenja in svobode. Njihov režim je bil pač totalitaren, kakor sta bila italijanski fašizem in Hitlerjev nacizem.«
Ko je se dr. Jože Pučnik leta 1966 drugič vrnil iz zapora, zanj ni bilo dela. Priložnosti je bil primoran iskati v tujini. V Nemčijo ni šel zato, ker bi on sam tako hotel. Odšel je, potem ko so ga dvakrat zaprli kot političnega zapornika. Kljub dejstvu, da mu je takrat politična oblast »ukradla« akademski naziv, se ni vdal. V tuji državi je pokončno vstal in še enkrat pridobil akademski naslov.
Ves čas izgnanstva je bil z mislimi in srcem vedno v domovini, v Sloveniji. Njegov odhod je bil zgolj začasen. Ko je začutil, da lahko njegova požrtvovalnost prinese boljšo prihodnost za vsakega izmed nas, se je nemudoma vrnil v domovino in pričel graditi boljši jutri za vse nas. Sredi 80. let je ponovno objavljal v Sloveniji, v alternativnem zborniku Nova revija, kjer je formuliral zahteve po večstrankarskem parlamentarnem sistemu. Pučnik je sodeloval pri ustanovitvi Socialdemokratske zveze Slovenije in kasneje prevzel njeno vodenje. V času osamosvojitvenih procesov je vodil koalicijo DEMOS, ki je zmagala na prvih večstrankarskih volitvah, uspešno izvedla plebiscit za samostojno Slovenijo, popeljala slovenski narod v samostojnost in jo ubranila pred napadom JLA. Po razpustu Demosa je dr. Jože Pučnik nadaljeval svojo politično pot kot poslanec Državnega zbora Republike Slovenije. V mandatu 1992-1996 je vodil Preiskovalno komisijo o raziskovanju povojnih množičnih pobojev. Kot vodja preiskovalne komisije je Pučnik pomembno vplival na to, da smo lahko prišli do spoznanja in resnice glede tega travmatičnega obdobja slovenske zgodovine.
Dr. Jože Pučnik je v slovenskem političnem prostoru bil boj za resnico in za blaginjo slovenskega človeka. Zaradi boja za resnico in pravico ter svojih stališč, je moral več let svojega življenja preživeti v komunističnem zaporu, dve leti celo v samici. Vendar je ostal pokončen, vztrajen, pogumen. Niso ga zlomili. Kljub vsem krivicam, ki so se mu zgodile skozi življenje, se ni nikoli maščeval svojim nasprotnikom, ki so ga tako vneto in ponižujoče vseskozi onemogočali, ampak se je boril za to, da bi ljudje zaživeli človeka vredno življenje. Dr. Jože Pučnik se je boril za blaginjo slovenskega naroda. Takoj, ko je začutil, da lahko njegova požrtvovalnost prinese boljšo prihodnost za vsakega izmed nas, se je nemudoma vrnil v domovino in pričel graditi boljši jutri za vse nas. Pričel je graditi povsem drugačno Slovenijo: samostojno in demokratično, slonečo na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic brez delitev na prvo in drugorazredne.
Vir: SDS
M. P.
