Vojko Golob: “S skupnimi močmi lahko veliko naredimo”

Vojko Golob, kandidat za župana Občine Hoče - Slivnica (vir: TW)

Vojko Golob kandidira za župana Občine Hoče – Slivnica. V nadaljevanju objavljamo del zelo zanimivega intervju, ki razkriva, kdo je Vojko Golob, pa tudi vse njegove načrte.

Kdo je v bistvu Vojko Golob?

Kdo sem? Ja, to je vprašanje, ki si ga ljudje največkrat zastavljamo, zavestno ali podzavestno. Zame je preprosto, delam in živim. Brez dela, brez dela in svoje inovativnosti, si ne znam zamišljati življenja.

Sem oče hčerki in sinu, dedek štirim vnučkom ter seveda, kot prvo mož svoji ženi Jadranki, s katero sva že 46 let skupaj. Rojen v Pivoli in živim v Pivoli, eden zadnjih patriotov, bom raje rekel po slovensko Domoljubov. Kot elektro inženir sem se hitro podal na pota podjetništva, kjer vztrajam že 35 let. Šel sem skozi vse vzpone in padce, kot se za to branžo spodobi.

Po nekaj letih dela v Birostroju, tudi v razvoju, sem se odločil za svojo pot računalništva, kasneje računalniških video animacij, produkcije vremenske panorame za RTV, javne razsvetljave in seveda vodenja televizije.

Sem pa tudi ekološki vinogradnik. Nisem certificiran, kot sem bil takrat, ko sem  v okolici Maribora obdeloval 30 ha vinogradov propadlega Vinaga in Emavsa. Ampak ljubezen do biološkega grozdja in seveda vina je ostala.

Ste velik domoljub, vam je to v življenju škodovalo?

Ha, ha, ja to imam po očetu in mami. Sem tudi večni upornik, borec za odpravo krivic in kot prvo velik domoljub. Zaradi posla sem prepotoval, kar dobršen del Evrope in se na koncu najraje vračal domov. Veste, kot domoljub sem zaljubljen v svojo zemljico in svoje ljudi. Sprejemam in spoštujem tudi  druge in tako kot jaz njih, zahtevam, da tudi oni sprejemajo in spoštujejo mene. Zelo sem navezan tudi na domač kraj. Rad sem z ljudmi, rad se z njimi pogovarjam. Zaradi domoljubja nisem imel v tujini nikoli kakršnih koli problemov, prej v lastni domovini, kjer sem občutil zaničevanje krščanski vrednot in kulture. Najbolj sem bil temu izpostavljen na televiziji TV3 v letih 2000 do 2002. Tudi v tem času čutim zaskrbljenost zaradi te nepripravljenosti sodelovanja z drugače mislečimi. Kajti domoljubje, družina in krščanstvo so zame največji vrlini slovenstva in tega ne smemo nikoli zaničevati.

Lahko rečemo da ste eden redkih pravih Hočanov, ki ste bili tudi rojeni prav doma v Hočah in ne v bolnišnici?

To rad poudarim, oče mi je večkrat razlagal, kako je po prvih maminih popadkih odšel peš iskati porodničarko in se proti jutru vrnil z njo kljub visokemu snegu. Tako drugače je bilo takrat. In zato lahko rečem, da sem ponosen Hočan, ki rad živi v svojem kraju. In lepo je živeti v naših krajih, kjer se pozna, da smo 9 km iz mesta.

Kakšna je v bistvu občina Hoče?

V Zgornjih Hočah, kjer sem odraščal in v Pivoli oziroma Reki-Pohorje, kjer sedaj stanujem smo vedno živeli za ljudi. Sosedje smo si vedno pomagali, lotevali smo se skupnih akcij izgradnje cest, vodovoda, velikih prireditev. Kljub mladosti, sem se jih redno udeleževal.

Po osamosvojitvi je nastala tudi naša občina Hoče-Slivnica. Po površini smo nekje na 13. mestu, če mestne občine odštejemo. Ja veliki smo in smo predmestje Maribora, kjer je tudi največ prebivalcev naše občine zaposlenih. Od začetkov se je seveda veliko spremenilo. Podjetniki, ki se selijo v našo občino so dokaz, da smo v samem vrhu po razvoju in imamo veliki potencial.

Pa ne bom samo o podjetništvu, kajti v naši občini je šport doma. Včasih smučanje in odbojka, motokros, danes še judo in seveda vsi ostali, ne tako odmevni.

Zakaj ste se odločili za kandidaturo za župana?

Ideja za kandidaturo raste po navadi dalj časa in tisti trenutek, ko se odločiš, je kratek. Mogoče bo ta moja kandidatura koga presenetila, ampak vsakdo med nami ima svoj pogled na razvoj okolja, v katerem živi. Ne govorim, da so moje ideje superiorne, so pa verjetno podprte z dosti več izkušnjami in spoštovanja do ljudi.

Z veliko ljudmi se pogovarjam, znam jim prisluhniti in sem prepričan, da s skupnimi močmi lahko veliko naredimo.

Eden takih projektov je bil tudi ta, da imamo eni redkih v našem naselju lastni vodovod.

Med razloge zagotovo spada tudi prepočasno izvajanje komunalne infrastrukture, kjer capljamo za drugimi. Od te infrastrukture pa je odvisen celoten razvoj in ne nazadnje tudi zadovoljstva občanov. Prostorsko planiranje se prevečkrat uporablja kot podrejanje neposlušnih, predvsem pa politično drugačnih.

Lokalna skupnost ne sme biti poligon za izživljanje nekih političnih frustracij, kar prej pove največ o tistih, ki to počnejo. V lokalni skupnosti imajo prednost ljudje. Občina se mora v največji meri prilagoditi potrebam občanov in jim zagotoviti okolje v katerem bodo zadovoljni. Komuniciranje bi moralo biti na prvem mestu. Kaj ti bodo vse objave v občinskem glasilu, če pa na ulici, ali pa celo v prostorih občine nisi deležen spoštljivega pozdrava ali geste. V Švici sem bil kot tujec, pa so me še kolesarji pozdravljali.

Omenili ste letališče, kakšna je rešitev zanj?

Letališče Edvarda Rusjana je en primer, kjer lokalna skupnost nikakor ne dobi podpore države. Podedovali smo enkratno priložnost prejšnje države in danes, ko bi moralo to letališče poslovno cveteti, imamo samo žalost. Preveč je bilo nagajanj in preprečevanja iz centrov odločanja tudi potem, ko so se novi investitorji pojavili. Ego odločevalcev je bil tako velik, da so investitorji izgubili več deset milijonov evrov. Toliko za primerjavo je stala državo tovarna Magna, ki so jo postavili za Avstrijce na občutljivem območju.

Pomoč občine Hoče-Slivnica je bila pri investicijah v letališče prepočasna in nikoli zadostna, da bi projekt uspel. Popolnoma drugače je bilo to pri projektu Magne.

V občini imate enega najstarejših dvorcev, ki žal propada. Kakšna bi bila rešitev zanj, da se obnovi?

Grad oziroma Dvorec Slivnica ima sedemsto letno zgodovino. Žal propada. Lastnik, ruski državljan se je raje kot za prenovo odločil za prodajo. Škoda. A objekt res res vreden ogleda, že na zunaj je res videti veličasten in res je velika škoda, da propada.

V kolikor bom izvoljen sem pripravljen pomagati, da se grad prenovi, saj so mogoča vsa možna sofinanciranja in subvencije. V našem okolju  imamo lep primer obnove gradu Hompoš, kjer ima sedež Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Po moje bi lahko postal Dvorec Slivnica lep protokolaren objekt, kjer bi imeli stičišče tako podjetniki iz okolja kot politiki, tako slovenski, kot tuji.

Vir: Demokracija

S. B.