Delavci, zaposleni pri delodajalcih v tujini, so po razsodbi Vrhovnega sodišča kot slovenski davčni zavezanci upravičeni do zmanjšanja davčne osnove od dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo v tujino in nazaj.
Vsaki dodatni pogoji za upoštevanje teh stroškov niso skladni z ustavo, so presodili vrhovni sodniki.
Vrhovno sodišče je tako na podlagi presoje ene od odločb Finančne uprave RS odločilo, da je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena zakona o dohodnini delavec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, kot davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od domovanja v Sloveniji do kraja v drugi državi, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj.
Omenjeni člen tako v prvem odstavku med drugim določa, da se “zavezancu, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, v davčno osnovo od tega dohodka ne všteva dohodek v višini stroška prehrane med delom in stroška prevoza na delo in z dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini, pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi predhodnega člena zakona določi vlada”.
Z Vrhovnega sodišča so po navedbah STA sporočili, da je bilo v primeru, v katerem so presojali, sporno vprašanje davčnega upoštevanja stroškov prevoza od delavčevega mesta opravljanja dela v tujini do njegovega prebivališča v Sloveniji, kjer prebiva tudi njegova družina.
Kot so pojasnili, namreč v Sloveniji drugače kot v nekaterih drugih evropskih ureditvah, upoštevanje takšnih stroškov ni posebej urejeno, zato so najprej presojali, ali iz veljavne zakonodaje izhaja, da se tudi navedeni stroški davčnim zavezancem priznajo kot “stroški prevoza na delo in z dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini”, za višino katerih se davčna osnova za odmero dohodnine tem davčnim zavezanem zniža.
Po presoji Vrhovnega sodišča so tudi takšni stroški po svoji pravni naravi v bistvenih vidikih enaki drugim stroškom za prevoz na delo in z dela, ki se upoštevajo pri ustreznem izračunu oziroma znižanju davčne osnove. “Tako je povsem razumno in neločljivo povezano z obstojem tesnih družinskih vezi, da se delavec od mesta opravljanja dela v tujini občasno vozi (vrača) tudi na svoje prebivališče v Sloveniji, kjer prebiva tudi njegova družina,” so na sodišču zapisali v sporočilu za javnost.
Ker se tudi ob nastanku takih stroškov prevoza razpoložljivi dohodek zavezanca, ustvarjen v delovnem razmerju v tujini, dejansko zniža, je treba tudi te upoštevati pri odmeri dohodnine, saj bi bilo sicer kršeno ustavno načelo davčne pravičnosti, so presodili vrhovni sodniki.
Sodišče je v nadaljevanju odgovarjalo še na vprašanje, ali je pravilno z uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki je podzakonski akt, določiti dodatne pogoje za upoštevanje navedenih stroškov.
Ne da bi se opredeljevalo do drugih vprašanj ustavnosti pooblastila za podzakonsko urejanje iz zakona o dohodnini, je po presoji vrhovnih sodnikov očitno, da to ne vključuje možnosti določanja dodatnih pogojev za davčno upoštevanje določenih kategorij stroškov teh davčnih zavezancev.
Iz zakona tako ne izhaja pooblastilo, da bi vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela glede na kraj, od katerega se ti davčni zavezanci vozijo na delo, so presodili vrhovni sodniki.
Določba uredbe, ki kot pogoj za to davčno upoštevanje opredeljuje minimalno število voženj od prebivališča do delovnega mesta v tujini in nazaj na vsaj štirikrat tedensko, je zato v nasprotju z omenjenim členom zakona o dohodnini ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom. Zato je v davčnih zadevah ni dopustno uporabiti.
Vrhovno sodišče je izpodbijano davčno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo finančni upravi v ponovno odločanje. Ob tem pa se ni opredelilo do drugih morebitnih primerljivih situacij, ki bi ob ustavnoskladni razlagi zakona o dohodnini lahko pomenile enakovreden položaj.
M. P.
