V zadnjem času se odkriva čedalje več podatkov o fiktivnih prijavah prebivališč tujcev v Sloveniji. Razvidno je, da pri tem upravne enote po Sloveniji ravnajo zelo različno, odvisno od vodstev. Ministrstvo za notranje zadeve, ki je pristojno za za ureditev tega področja, pa je bilo vsa leta seznanjeno s problematiko.
Kako je s tem v praksi in kakšna je zakonodaja na tem področju, nam je pojasnil mag. Emil Trontelj, načelnik Upravne enote Slovenska Bistrica.
Pojasnil je, da za prijavo in odjavo stalnih ter začasnih prebivališč ni krajevne pristojnosti in lahko stranke prijave na naslove na teritorialnem območju Upravne enote Slovenska Bistrica uredijo na katerikoli upravni enoti v Republiki Sloveniji.
Številu prijav na posameznem naslovu v upravni enoti sicer sledijo v registru stalnega prebivalstva, v bazah podatkov Geodetske uprave pa preverjajo površino posameznega stanovanja.
Načelnik mag. Emil Trontelj je nadalje pojasnil, da mora v skladu z določbami 2. člena Pravilnika o določitvi minimalnih standardov za nastanitev tujcev, ki so zaposleni ali delajo v Republiki Sloveniji, minimalne bivanjske in higienske standarde zagotavljati delodajalec, pri katerem je tujec zaposlen oziroma naročnik dela, za katerega tujec opravlja delo na podlagi sklenjene pogodbe civilnega prava, če tujcu odda nastanitveni prostor, ki ga ima v lasti ali najemu. V primeru, da si tuji delavec sam poišče nastanitev, pa se Pravilnik za takšnega najemodajalca ne uporablja.
V praksi so delodajalci, ki delavcem zagotavljajo nastanitev, zelo redki. Pristojnost nadzora izvajanja določb tega pravilnika ima Inšpektorat RS za delo, na katerega so v Upravni enoti Slovenska Bistrica že večkrat podali sume kršitev minimalnih bivanjskih in higienskih standardov.
Za neposredni nadzor prijavljenih oseb v stanovanjih v Upravni enoti niso pooblaščeni, ga pa opravljajo sproti ob prijavah s preverjanjem podatka o številu prijavljenih oseb na določenem naslovu v registru prebivalstva.
V primeru, če bi bila stanovanjska površina na prijavljeno osebo nerealno majhna, že ob prijavi po uradni dolžnosti, na podlagi Zakona o prijavi prebivališča, uvedejo postopek ugotavljanja resničnosti prijave začasnega prebivališča. Če presežek števila prijavljenih oseb ugotovijo kasneje, pa uvedejo postopek ugotavljanja stalnega ali začasnega prebivališča.
Načelnik Trontelj je še pojasnil, da so ti postopki zelo dolgotrajni, saj je za končno odločitev potrebno ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, kar pa poteka z zaslišanjem prič in strank v postopku, za vodenje teh postopkov pa so kadrovsko zelo omejeni.
Žal pogosto pri postopkih ugotavljanj prebivališč tujcev s predpisanim dokazovanjem ni mogoče ugotoviti fiktivne prijave, torej da konkretni tujec na prijavljenem naslovu ne prebiva, saj imata lastnik stanovanja in prijavljeni tujec skupen interes.
V postopkih kot priče praviloma nastopajo tujci, ki potrjujejo prebivanje posameznikov na prijavljenih naslovih.
Načelnik je poudaril, da v njihovi upravni enoti sicer kontinuirano, tudi v okviru letnih vsebinskih poročil, pristojno ministrstvo opozarjajo na problem prijave prebivališč večjega števila ljudi na istem naslovu. Tudi pri pripravi poročila za leto 2019 so opisali problematiko ter predlagali konkretne rešitve.
Ker smo načelnika zaprosili za posredovanje naslovov in število prijavljenih tujcev, pa nam je pojasnil, da upravne enote nimajo možnosti izpisa tovrstnih podatkov. Te podatke imajo na Ministrstvu za notranje zadeve, ki je po zakonu pristojno za upravljanje s to bazo podatkov. Upravna enota pa lahko za te podatke zaprosi in jim jih ministrstvo posreduje.
Ob koncu dodajmo, da je ministrstvo za notranje zadeve že imenovalo skupino za preučitev tovrstne problematike, vodi jo državni sekretar Franc Kangler.
S. B.
