V ponedeljek, dne 16. 4. 2018 smo v slovenskobistriški knjižnici preživeli malce drugačen večer … Bil je v znamenju pogovora o novi književni pridobitvi na področju pravne literature. Knjigo z naslovom »Pravna narava delovnih razmerij javnih uslužbencev« sta nam pobližje predstavila avtorica, mag. Karmen Furman in gost večera, dolgoletni ustavni sodnik, akademski predavatelj in najpomembnejši pisec naše ustave, dr. Tone Jerovšek. Pogovor je vodila ga. Bojana Korez.
Predstavljena knjiga odseva tudi avtoričine delovne izkušnje, kajti kot uspešna direktorica občinske uprave Občine Poljčane se vsakodnevno srečuje s situacijami, ki so nam včasih popolnoma nerazumljive, po tisti pravni plati pa čisto jasne. Avtorica je uvodoma povedala, da v Sloveniji že vrsto let prevladujejo nekakšni stereotipi o javnih uslužbencih in zaposlitvah v javni upravi.
Javni uslužbenci naj bi imeli varne službe, v javnem sektorju se naj bi delalo manj kot v zasebnem sektorju, plače v javni upravi naj bi bile relativno visoke glede na količino in zahtevnost dela. Sama je mnenja, da zadeve niso takšne, kot se želijo velikokrat prikazati. Med obema sektorjema je bistvena razlika glede vsebine oz. elementov pogodbe o zaposlitvi.
Skozi tok zgodovine se je narava in funkcija prava spreminjala vse do današnjih dni in v slednje je bil vpet tud dr. Tone Jerovšek. Pred osamosvojitvijo naše države je bil predsednik zakonodajno-upravne komisije, sodnik vrhovnega sodišča, predsednik ustavnega sodišča, znan je po izjemnih akademskih dosežkih, saj je več kot 25 let predajal znanje na dveh uveljavljenih fakultetah.
»Angleži pravijo, da je rojstvo nove knjige kot rojstvo otroka. Otrok se rodi, vzbuja novo upanje, knjiga pa širi obzorja znanja in duha. Če pa je to knjiga s pravnega področja, pa širi pravno kulturo in pravno zavest, daje podlage za interpetacijo prava, za njegovo uporabo. Nadalje knjiga pravne vsebine pomaga pri uveljavljanju pravic in obveznosti in pravnih koristi državljanov, pravnih oseb in je vsesplošni prispevek k nadgradnji družbe, v obojih sožitja in mirnega bivanja «, je uvodoma povedal dr. Tone Jerovšek. Dodal je še, da tega, kot vidimo danes v Evropi, po svetu, na Bližnjem Vzhodu strahotno primanjkuje, saj po 2. svetovni vojni prehajamo v obdobja groženj itd.
Knjigo je predstavil kot zelo zanimivo, specialno: «Avtorica se je lotila zelo zahtevnega pravnega vprašanja: Ali je uslužbensko razmerje, ki se na koncu sklene s pogodbo o zaposlitvi res pogodbeno zaposlitveno razmerje, ali pa to ni, in koliko se razlikuje od pogodbe o zaposlitvi v zasebnem sektorju, v odnosu do javnega sektorja? Avtorica se postavi na stališče, da pravzaprav to razlikovanje nekako po Zakonu o delovnih razmerjih v razmerju do Zakona o javni upravi ni niti pretirano upravičeno.«
Avtorica je povedala, da je za razumevanje problematike današnje delovnopravne in uslužbenske zakonodaje potrebno poznati zgodovinski razvoj delovnih razmerij in s tem povezane pogodbe o zaposlitvi. Kakšna bo ureditev delovnih razmerij, je najprej zagotovo odvisno od družbenega razvoja in obstoječe družbenoekonomske ureditve v posameznem obdobju razvoja neke države. In ker je delovno pravo eno izmed manj stabilnih pravnih področij, so pogosto že manjše spremembe v družbi vplivale na obstoječo ureditev koncepta delovnega razmerja.
Dr. Tone Jerovšek je povedal, da je bil njihov takratni razvoj nenehno vpet v politični kontekst države, kakršna je pač bila. Zato ni bilo mogoče urejati nekih razmerij drugače, kot da se zagotovi popolna poslušnost ljudi, ki vzdržujejo politični sistem in tu so bili seveda uslužbenci v prvi vrsti. Zato so nastala taka razmerja. Poudaril je še, da med tistim sistemom, ki je takrat deklariral nek sporazum med delavcem in delodajalcem, sedaj nismo prišli pri javnih uslužbencih bistveno daleč ali pa dlje. Pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca je v bistvu pristopna pogodba. Delodajalec, država ali pa občina in delojemalec, torej uradnik, uslužbenec, se skorajda nimata o ničemer pogajati. Zato je tukaj zelo neposrečena ali pa zavajujoča zakonska ureditev. Skleneš pogodbo o zaposlitvi, pogodbene stranke imajo pogodbeno avtonomijo, se pogajajo, sklenejo, kar se dogovorijo, tu se nimate skorajda o ničemer pogodit.
“Kaj je prazaprav cilj delovnih razmerij? Vzpostaviti take odnose znotraj neke asociacije, kjer nekdo dela, da bo ta čim bolj učinkovit in usposobljen za dobro delo. Zato po svetu vse bolj prevladuje »sistem managiranja države«. Nekateri trdijo, da bo prihodnji razvoj šel v to smer, da med učinkovitim podjetjem in učinkovito državo ne bo razlik. Eno in drugo se managira”, je še dodal.
Mag. Karmen Furman je od leta 2011 zaposlena na delovnem mestu direktorice občinske uprave, opravila je številne strokovne izpite, med drugim tudi pravniški državni oz. pravosodni izpit, je magistrica pravnih znanosti s področja delovnega prava in prava socialne varnosti. Kot strokovnjakinja s področja delovnopravne zakonodaje in zaposlovanja javnih uslužbencev je povedala, da namen sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni samo v sklenitvi delovnega razmerja. Pomembno je tudi, da pogodbeni stranki v njej določita najpomembnejše pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke, je v delovnem pravu posebej izpostavljeno omejitev avtonomije pogodbenih strank. Po drugi strani pa po splošnem delovnem pravu velja pravni standard favor laboratoris (v korist delavca) – po katerem lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi določita za delavca le ugodnejše pravice.
S sprejetjem ZJU je pogodbeni odnos uveden tudi za uslužbenska razmerja. Na tem temelju tudi zaposleni v javnem sektorju sklenejo pogodbo o zaposlitvi, vendar pa je vsebina njihovih pogodb že vnaprej določena in kot taka predstavlja le zbir zakonsko določenih pravic. Javni uslužbenci in njihovi predstojniki se ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ne morejo pogajati o sestavinah pogodbe o zaposlitvi, niti o vrsti ali obsegu pravic, kar je sicer temelj pogodbenega odnosa.
“Menim, da je takšna enotnost – torej pogodbenost urejanja delovnih razmerij v javnem in zasebnem sektorju povsem upravičena. Tako v javnem kot v zasebnem sektorju namreč veljajo enake bistvene značilnosti delovnega razmerja, kot so: dvostranskost, odvisnost delavca od delodajalca in vključenost delavca v organiziran delovni proces delodajalca. Po drugi strani pa je vendarle tudi potrebno, da se nekatera delovna razmerja še posebej uredijo s posebnimi predpisi, kot to velja za delovna razmerja javnih uslužbencev. Javni uslužbenci s svojo zaposlitvijo vendarle dobijo tudi moč in odgovornost, da določajo pravila in s tem posežejo v standarde in temeljne pravice državljanov. Javni uslužbenci v imenu države izvršujejo javna pooblastila, porabljajo državni denar za izvedbe državnih projektov, preganjajo kriminal, dvigujejo davke, skratka sprejemajo odločitve, ki vplivajo na temeljne pravice državljanov.”
Avtorica je še podpisala izvod svoje knjige, ki jo je podarila knjižnjici Josipa Vošnjaka v Slov. Bistrici. Ob kozarčku in prijetni družbi se je o knjigi pogovaralo še naprej.
K. V.
