Oblikovanje nove slovenske vlade se nadaljuje. Proizvajalci slovenskega javnega mnenja ustvarjajo klimo, da se neizmerno mudi. Od nekdaj je bilo tako, da so se vse radikalne spremembe oblasti dogajale hitro; evolucionarna normalnost lahko pri tem samo moti, saj bi lahko prišla na plano kakšna težava, npr. kadrovski manko, ki tare tudi to novo oblast, in vsebinska revščina, ki jo ponuja. Pred volitvami niso ponujali programa – so PROTI stranka, ne pa ZA; sedaj pa so oblikovali le nekaj izhodišč, ki bi bile smešna, če ne bi vsebovala nevarnosti. Čaka nas negotovost na polju gospodarstva, zunanje politike, sociale in šolstva. Tako prazne ponudbe v demokratični Sloveniji še nismo doživeli.
Poleg teh esencialnih vprašanj si moramo postaviti vprašanje, kako se je sploh lahko zgodil ta volilni čudež. Najbrž je znano, da je volilna udeležba praktično linearno padala vse od prvih demokratičnih volitev v samostojni Sloveniji. In to na vseh ravneh: na lokalni, parlamentarni in predsedniški. Potem pa se zgodi leto 2022 in volitve v Državni zbor. Prejšnja vlada se je uspešno soočala s pandemijo, zagotovila ogromno evropskih razvojnih sredstev, ustrezno vidnost v evropskem in svetovnem prostoru, dosegla visoko gospodarsko rast, najvišjo zaposlenost v slovenskem gospodarstvu, zdrave javne finance, učinkovite socialne transferje, najnižjo brezposelnost itd., itd. Toda v dolini Šentflorjanski taka vlada gladko pade ?!? In to s prepričljivih deset odstotnih točk, ob dejstvu, da na volišča pride – pozor – 20 odstotkov več volivcev kot običajno. Dvajset odstotkov, brez da bi k temu odstotku prispevale kakšne izredne razmere. Postavlja se torej vprašanje, ali mobilizacijski potenciali (skrajne) levice res segajo tako visoko!
Mislim, da ne, in da bi bilo pošteno, če bi ponovili štetje glasov. Ti dve številki, 10 in 20 odstotka “presežka” na tokratnih volitvah se enostavno ne da razložiti niti v normalnih okvirih sodobne politične znanosti. Zato bi ponovno štetje – ki je seveda izraz nezaupanja v volilni mehanizem z Državno volilno komisijo vred – razkrilo nezakonitosti, ki so se pojavljale in odpravilo sum v spornost volitev in, konec koncev, povečalo njihovo legitimnost. Če to gre v ZDA, zakaj ne bi tudi v Sloveniji? Dandanašnji tudi hekerji, ki so vselej korak spredaj, svetlobna leta pa pred našo DVK, ki ne zna izračunati niti mandatov, brez težav postavijo vlade, ali pa jih sesuvajo. Skratka, v zadnjih dneh poslušam analize vseh in vsakogar: največ jih obtožuje volilni sistem, ki ga imamo, in pa, oprostite izrazu, “butast folk”, ki lahko izvoli kaj takega. Volilni sistem je slab, da ne bi mogel biti slabši. Tudi demokratična kultura ni preveč visoka. Sprejmem tudi to, da Janković uspe na volitve pripeljati vse, predvsem tiste, ki jim Slovenija ni intimna opcija. Metropola “rules”! Toda tokrat prst krivde usmerjam neposredno v štetje volilnih glasov. Vedno sem analiziral volilni proces v Sloveniji. Nikoli nisem kritiziral obdelave podatkov, niti ob prvih volitvah, ko je bila kar desetina neveljavnih glasovnic. Toda globoko sem prepričan, da je tokrat moralo biti nekaj močno narobe! Menim, da v normalnih okoliščinah ni mogoče v fotofinišu zmagati za 10 odstotnih točk, ali povečati udeležbo na volitvah za celo petino!!!
Lahko kupimo trditev, da smo Slovenci na teh volitvah izbrali po “Hofer ceni”, se pravi: učinkovita reklama, četudi ne rabiš, vseeno kupiš, ker je pač poceni. Čeprav je simpatičen Bizovičar v reklami za Hofer še tako prepričljiv, ne more nikoli dokazati, da so tokrat Slovenci za ”Hofer ceno” izvolili kakovost na ravni priljubljenega glasbenega virtuoza Andrea Rieua, čigar vizualna identiteta mu je očitno všeč.
Dvom ni vselej znak fair playa, je pa zagotovo izkaz kritičnega in razumnega spremljanja družbenih dogodkov. Pa četudi sprejmemo poraz in priznamo, povedano žargonsko, da so nas “nadmudrili” tudi na način, da ste nas ogoljufali, bo nakup po tej ceni kmalu streznil ljudi: prihajajo višji davki, nižje plače, višji življenjski stroški, nižja kakovost življenja, izseljevanje najbolj produktivnih, plačevanje za nezakonite migrante, od katerih so že mnogi tokrat volili. Vse to bo sedaj tiste, ki revanšistično grozijo, kot strela z jasnega udarilo nazaj. Politkolesarstvo ni nič v primerjavi s tem, kar čaka novo oblast, če nas bo popeljala nazaj v zgodovino, tako enostavno, po “Hofer ceni”.
Kolumna evropskega poslanca dr. Milana Zvera je bila prvotno objavljena tukaj
