Danes se spominjamo rojstva očeta slovenske državnosti dr. Jožeta Pučnika. Rodil se je 9. marca 1932 v katoliški kmečki družini v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. V našem spominu bodo za vedno ostale njegove besede, ki jih je izrekel na plebiscitni dan, 23. decembra 1990, ko smo Slovenci stopili iz sence zgodovine: »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!«
Bil je politik, mislec in osrednja osebnost osamosvojitvenih ter demokratičnih premikov v Sloveniji ob koncu 80. let prejšnjega stoletja. Jasno in glasno je zagovarjal svoja stališča, ki so vsa leta njegovega življenja temeljila na demokraciji ter demokratičnih procesih za boljši jutri slovenskega naroda, zato ga lahko upravičeno imenujemo za očeta slovenske države.
Dr. Jože Pučnik je svoje nestrinjanje z jugoslovanskim nedemokratičnim sistemom nakazal že v svojih najstniških letih, ko je nekaj kritičnih misli, uperjenih proti titoističnem sistemu, objavil v šolskem glasilu. Kaznovali so ga tako, da so mu onemogočili opravljanje zaključnega izpita, tega je kasneje končanem vojaškem služenju. Leta 1958 je diplomiral na Univerzi v Ljubljani, smer filozofija in primerjalna književnost. Zaradi člankov objavljenih v Reviji 57, v katerih je kritiziral gospodarsko politiko komunističnega sistema, je bil obsojen na devet let zaporne kazni, saj naj bi s pomočjo člankov spodkopaval socialistično ureditev. Obsodba je verjetno služila kot vzorčni primer, kaj se lahko dogodi tistim, ki javno izražajo svoje nasprotovanje totalitarnem sistemu. Po petih letih je bil izpuščen. Že v naslednjem letu je s člankom “Problemi našega kmetijstva” opozoril na neučinkovito kmetijsko politiko, zato ga je oblast ponovno zaprla. Po izpustitvi leta 1966 ni uspel dobiti službe. Priložnosti je bil primoran iskati v tujini. Ustalil se je v Nemčiji, kjer je doktoriral iz filozofije in sociologije ter postal predavatelj na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu.
Kljub izgnanstvu je bil z mislimi in srcem vedno v domovini, v Sloveniji. Njegov odhod je bil zgolj začasen. Sredi 80. let je ponovno objavljal v Sloveniji, v alternativnem zborniku Nova revija, kjer je formuliral zahteve po večstrankarskem parlamentarnem sistemu. Pučnik je sodeloval pri ustanovitvi Socialdemokratske zveze Slovenije in kasneje prevzel njeno vodenje. Predvolilna koalicija ga je leta 1990 predlagala za predsedniškega kandidata, vendar ga je v drugem krogu volitev premagal Milan Kučan. Po zmagi Demosa na volitvah leta 1990 mu je sicer Lojze Peterle ponudil, naj prevzame vodenje vlade, a je Pučnik to odklonil. Vse večja razhajanja med glavnimi predstavniki vladajoče koalicije so na srečanju v Dolskem decembra 1991 pripeljala do razpusta Demosa. Pučnika je leta 1993 pri vodenju stranke nadomestil predsednik danes največje stranke v Sloveniji, Janez Janša. V obdobju 1992–1996 je svojo politično kariero nadaljeval kot poslanec Državnega zbora Republike Slovenije, prav tako pa je opravljal delo predsednika Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev. Po končanem poslanskem mandatu se je umaknil iz aktivne politike, a ostal častni predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije in oster kritik politike Janeza Drnovška ter Milana Kučana.
Strukture prejšnjega totalitarnega sistema so globoko zakoreninjene v novo demokratično obliko in še danes hromijo razvoj Slovenije ter razdvajajo slovenski narod. Delo dr. Jožeta Pučnika torej v celoti ni dokončano, zato je prav, da se ob obletnici njegovega rojstva zavemo, da demokracija v Sloveniji peša in demokratizacija ni zaključen proces. Slovenija je dr. Pučniku lahko hvaležna, da je prebil okove totalitarizma in s svojim delovanjem zaznamoval demokratične premike do te mere, da smo dobili lastno državo.
Življenjski moto dr. Jožeta Pučnika v slovenski politiki je bil boj za resnico in boj za blaginjo slovenskega človeka. Iz spoštovanja do njegovega dela, se je potrebno za uresničitev obeh boriti še naprej.
(vir: Slovenska demokratska stranka)
M. P.
