Zadeva Trenta za telebane ali kaj je potrebno vedeti o trenutno najbolj odmevnem političnem konstruktu pri nas

Politično motivirani sodni proces Trenta z razlago za vse, ki jih doslej ni zanimal:

1. Leta 1992 Janez Janša kupi posestvo na naslovu Trenta 53, Bovec, ki obsega več kot 15.000 m2 stavbnih, kmetijskih parcel in gozda za takratnih 45 tisoč nemških mark. Tujcem takrat ni bil dovoljen nakup zemlje v Sloveniji in cene nepremičnin v Posočju so nizke.
2. Leta 2005 Janez Janša posestvo proda zasebnemu podjetju Eurogradnje, ki se ukvarja z gradbeništvom in nepremičninami, za 131.269 evrov. Slovenija je takrat v EU, tujci lahko kupujejo zemljo in cene v Posočju so visoke. Posestvo je prodano pod povprečno ceno za podobne lokacije. V istem času je bilo v Posočju prodanih 36 nepremičnin, vse na manj atraktivnih lokacijah kot Zgornja Trenta. 31 od teh jih je doseglo višjo ceno, pet pa nižjo.
3. Leta 2006 IMOS d. d. kupi posestvo od podjetja Eurogradnje za 146.250 evrov. Cene nepremičnin so leta 2006 občutno višje kot leto prej, saj se je v tistem času pričela pospešena nepremičninska rast.
4. Leta 2014 sredi gospodarske krize gre podjetje Imos d. d. v stečaj in nepremičnina v Trenti postane del stečajne mase. Cenilka Breda Zorko (ki je 2019 stavbo na litijski ocenila na 2,9 milijonov, decembra 2023 pa kar na 7,9 milijonov) posestvo oceni toliko, kot je zapisano v GURSU – na 17.500 evrov.
5. Januarja 2016 je po stečaju Imosa izvedena dražba, kjer je posestvo kupljeno za 127.500 evrov.

Vzporedni mehanizmi montiranega procesa:

1. Afero Trenta medijsko sprožijo mesec dni pred volitvami leta 2011 iz volilnega štaba Zorana Jankovića. Organizator je Milenko Šetinc, glavna akterka pa novinarka in kasneje urednica informativnega programa Mojca Šetinc Pašek. Novinarje usmerja in vodi po Janševem posestvu kar svetovalec predsednika Danila Türka, nekdanji novinar Boštjan Lajovic. Levičarski mediji manipulativno na veliko obdelujejo temo, navajajo netočne podatke o velikosti, legi in nakupni ceni nepremičnine in ob tem obvezno prilagajo posnetke in fotografije ruševin gospodarskega poslopja in hiše v stanju leta 2011 in ne v stanju ob nakupu in/ali prodaji.
2. Januarja 2013 KPK izda poročilo o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, v katerem Janšo obtoži, da si je v zadnjih 10 letih pridobil za 200 evrov nezakonitega premoženja, predvsem s prodajo posestva v Trenti. Poročilo, ki pred objavo Janši v nasprotju z zakonom ni bilo posredovano v odgovor, ki bi moral biti objavljen istočasno s poročilom, povzroči padec vlade. Sodišče nekaj let kasneje poročilo KPK zaradi nezakonitega postopka razveljavi.
3. Decembra 2013 kriminalist Robert Črepinko podpiše ovadbo zoper nekdanjega direktorja Imosa Branka Kastelica zaradi domnevne zlorabe položaja ter lastnika podjetja Eurogradnje Klemna Gantarja in Janeza Janše zaradi domnevne pomoči pri zlorabi položaja. Zagrožena kazen od enega do osem let zapora. Črepinko je za nagrado poslan v dobro plačano službo v Europol.
4. Leta 2014 tožilec zahteva uvedbo sodne preiskave, ki je kljub pritožbam osumljenih uvedena še istega leta. Janšo na zaslišanje na sodišče v Ljubljano le tri dni pred volitvami julija 2014 demonstrativno pripeljejo s zaporniško marico iz zapora na Dobu, kjer prestaja zaporno kazen zaradi sodbe v zadevi Patria.
5. Preiskovalna sodnica januarja 2015 leta določi sodnega izvedenca Franca Nahtigala, ki v svoji sodni cenitvi oceni, da je bila tržna neto vrednost posestva v času prodaje leta 2005 preko 100 tisoč evrov, poslovne-naložbene vrednosti pa ne oceni. Minister za pravosodje Goran Klemenčič sodnemu cenilcu Nahtigalu nezakonito odvzame licenco, vendar sodišče ta ukrep kasneje razveljavi.
6. Tožilec Boštjan Valenčič s cenitvijo ni zadovoljen in zahteva novo cenitev. Preiskovalna sodnica mu na presenečenje obrambe mirno ugodi ter določi cenilca, ki je bil nekoč funkcionar SD. Sodni senat šele po pritožbi obrambe cenilca izloči in preiskovalna sodnica naroči spet novo cenitev pri združenju SICGRAS. Cenitev ponovno izvedejo politično okuženi cenilci, vendar so vsi predlogi za izločitev teh cenilcev zavrnjeni. Posestvo ocenijo na dvajset tisoč evrov in trdijo, da se na omenjeni lokaciji ne sme NIČESAR GRADITI, niti obnavljati treh obstoječih objektov. Obramba pridobi cenitev sodnega izvedenca, ki oceni posestvo na 140 tisoč evrov. Obramba pridobi še mnenje sodne izvedenke urbanistke in uradna potrdila Triglavskega narodnega parka in občine, ki dokazujejo, da je objekte v originalnih gabaritih možno obnoviti oziroma da je dovoljena nadomestna gradnja, kar pa bistveno spremeni vrednost posestva. Kljub temu, za ta montirani postopek cenilci SIGRAS trdijo, da gradnja ni mogoča in cenijo posestvo kot pašnike in gozd, ne glede na obstoječe objekte in stanovanjsko hišo na posestvu.
7. Kljub vsem v sodni preiskavi zbranim dokazom zoper utemeljenost ovadbe tožilec Valenčič dne 1. 10. 2020 vloži obtožnico zoper osumljene, v kateri praktično ponovi vse v preiskavi dokazano neresnične trditve iz policijske ovadbe. Kastelicu očita, da je Imos od podjetja Eurogradnje predrago kupilo nekdanje Janševo posestvo zato, da je Imos lahko preko reda prišel do poslov z državo, Janša pa da je s to prodajo poplačal del kupnine za dvosobno stanovanje v Ljubljani. V obtožnici navede lažne podatke, ki jih je obramba z dokazi ovrgla že v sodni preiskavi. Imos je z državo namreč podpisal za 64 milijonov evrov pogodb v mandatu LDS 2000-2004,  v mandatu SDS 2004 – 2008 pa le za 6.2 milijona evrov. Predsednik takratne vlade Janša ni niti posredno niti neposredno sodeloval pri nobenem poslu, za stanovanje v Ljubljani pa je plačal ceno po ceniku. Tožilec v obtožnici tudi ne navede nobenega konkretnega posla med Imosom in državo, ki naj bi bil sporen.
8. Tožilec Valenčič že po vloženi obtožnici v nasprotju z zakonom zahteva dodatno preiskavo in tako zavlačuje postopek proti predvolilnemu času. Zahtevo seveda senat zavrne, vendar šele leta 2021.
9. Dne 23. 2. 2022, dva meseca pred volitvami v DZ, sodišče brez prepričljive obrazložitve in z medijskim pompom zavrne ugovor na obtožnico.
10. Teden dni pred volitvami v Evropski parlament maja 2024 sodnica Okrožnega sodišča v Celju Cvetka Posilovič razpiše vrsto obravnav praktično vse do konca leta 2024 in to prej, preden je sodni senat sploh potrjen in preden je odločeno o tem, kateri dokazi se bodo na obravnavah izvedli.
11. V sodni senat je poleg nekdanje policistke Cvetke Posilovič določena še porotnica Suzana Žinić, tesna sodelavka ministrice za pravosodje Andreje Katič. Žinićeva je postala vodja občinske pravne službe v času, ko je bila Katičeva direktorica občinske uprave občine Velenje. Drugi porotnik Andrej Volk, danes upokojenec, je bil zaposlen na občini Šoštanj, v času Imosovega nakupa posestva v Trenti pa je neuspešno kandidiral na listi LDS. Obramba se je na sestavo senata pritožila zaradi videza in dejanskega suma pristranskosti ter zaradi kršenja vrstnega reda za določitev porotnikov. Vendar je bila pritožba zavrnjena, predsednica sodišča Petra Giacomelli pa je dejala, da res niso bili na vrsti, ampak da so bili tisti, ki so bili prej na seznamu, tako obremenjeni, da niso mogli biti uvrščeni v senat Trenta. V zadevi Trenta torej sodi posebej izbrana porota za Janeza Janšo. Določena mimo določil zakona in ustave, ki zagotavlja pravico do NAKLJUČNEGA SODNIKA.
12. Sodne obravnave so bile razpisane vsak teden, med drugim tudi na rojstni dan Janeza Janše in na rojstni dan njegove žene Urške Bačovnik Janša. Na obravnavah je bilo zaradi delanja vtisa o velikem sodnem primeru zaslišanih veliko prič, predvsem zaposlenih v Imosu, ki s samo zadevo niso imele ničesar.ž
13. Tožilstvo sta na obravnavah zastopala Boštjan Valenčič, ki je vmes zaradi »zaslug« postal predsednik društva tožilcev, in Luka Moljk, namestnik vodje specializiranega tožilstva. Prvi je tudi tožilec v zadevi Litijska, kjer je popolnoma pasiven, Moljk pa je bil tožilec v zadevi več sto milijonskega oškodovanja davkoplačevalcev v zadevi ProBanka, kjer pa je vodilne preganjal zgolj za pičlih devet milijonov in še to se je končalo z bizarno kaznijo z družbeno koristnim delom.
14. Ves dosedanji potek sojenja je pokazal, da:

1. So obtožbe ne samo neutemeljene, ampak povsem očitno bizarne ter 100% politično motivirane in da v pravni državi v takem primeru ne bi smelo priti niti do ovadbe, kaj šele do sodne preiskave, obtožnice in sojenja.
2. Je sodnica, ki bi morala itak zavreči obtožnico, na obravnavah pokazala veliko večjo gorečnost (in občasno celo izrazito sovražnost do obtoženih), kot oba tožilca. Postavila je tudi vsaj petkrat več vprašanj pričam kot tožilstvo. Za očividce je njeno obnašanje predstavljalo kopijo obnašanja sodnice Barbare Klanjšček, ki je krivo sodila v zadevi Patria. Ob tem domačini iz Zreč pravijo, javno dostopni dokumenti zemljiške knjige pa to potrjujejo, da si je nekdanja policistka Cvetka Posilovič postavila precej razkošno hišo na kmetijskem zemljišču, ki je malo prej doživelo spremembo namembnosti ravno v času, ko je bil njen mož referent na občini. Zakonca pa sta si ob skromni policijski in uradniški plači privoščila tudi dve stanovanji blizu centra Ljubljane.
3. Medije levega omrežja ne zanima resnica, saj prvo obtoženemu Branku Kastelicu niso nikoli postavili nobenega vprašanja niti praktično niso ničesar poročali o njegovem zagovoru, čeprav je bilo vsem v dvorani očitno, da človek ni kriv in da ga je dolgoletno sodno mučenje zdravstveno skrajno resno ogrozilo. Prav tako praktično niso poročali o izvedenih dokazih, ki so obtožnico in tožilce povsem osmešili. Janez Janša je obtožen, da je pomočnik pri kaznivem dejanju, ki ga nikoli ni bilo. Za naravnost absurdno se je izkazala obtožba, da je Brane Kastelic oškodoval podjetje Imos za preko 100 tisoč evrov, saj je bilo posestvo celo v stečaju v gospodarski krizi prodano za skoraj isto vrednost, kot je bilo kupljeno v konjunkturi. Vsakemu, ki zna šteti, mora biti jasno, da če je bilo posestvo kupljeno za 146 tisoč evrov in kasneje prodano za 127 tisoč evrov, ne more biti oškodovanja za 128 tisoč evrov. Vendar celjsko sodišče očitne laži sprejema kot resnico in nadaljuje politični pregon.