V Sloveniji naraščajo dolge bolniške. Tiste, ki so dolge več kot 30 dni. Ne pa tudi kratke do 30 dni. Konec lanskega leta več kot 7.000 delavcev ni bilo na svojem delovnem mestu eno leto ali več. Večinoma upravičeno, nekateri pa tudi ne. Zdenko Šalda, dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa:” Tudi simulantov imamo veliko. Nekateri so pravi velemojstri. Vlečejo za nos zdravnike, delodajalce.”
In kje je bolniških več? V zasebnem ali javnem sektorju? Nekoliko več jih je v javnem sektorju. Na eni strani so tisti, ki bolniško izkoriščajo, na drugi strani pa tisti, ki ne gredo na bolniško tudi, ko so bolni. Zdenko Šalda: ”Veliko imamo ljudi, ki gredo zelo radi na bolniško, za vsako malenkost. So pa drugi, ki niti sami sebi nočejo priznati, da je z njimi nekaj narobe. Pa kar stisnejo zobe in delajo, kar pa tudi ni dobro.” Nekateri, ker ne želijo razočarati delodajalca, kolektiva, samega sebe. In se ženejo prek meja zmožnosti telesa, tudi bolni. Mnogi, predvsem prekarni delavci, pa delajo tudi bolni, ker se bojijo izgube dela in zaslužka, bojijo se jeze delodajalca, zamere šefa, tega si preprosto ne morejo privoščiti. To pa je druga stran slovenske resničnosti.
Črt Poglajen, vodja inštituta za študije prekariata:” Kar se posameznika tiče, je bolniška odsotnost pravzaprav katastrofa. Imamo različne vrste prekarnosti. Nekje je varnosti vsaj malo, nekje je praktično ni. Najprej ljudje, ki vedo, da so bolni, delajo. Do točke, ko ne morejo več delat. Ko pa enkrat pridejo do te točke, pa je bolezen že tako napredovala, da ima hude posledice. In bolezen je potrebno zdraviti dlje. Stanje takšno, kot je, je nevzdržno in država bi morala ukrepati. V preteklosti država v prekarnosti enostavno ni videla resnega problema. Sedaj ga sicer vidi, vendar to ni dovolj, da bi situacijo rešili.”
Marko Funkl, predsednik Gibanja za dostojno delo in soc. družbo, pripoveduje, kako so celo nosečnice delale bolne, ker si niso mogle privoščiti ostati doma. “Ljudje so se iztrošili, pregoreli so, prekarnost nas sili v takšne situacije. In čeprav ti ljudje plačujejo vse, zdravstveno osnovno in dodatno zavarovanje, prispevke za ZPIZ, pa tega ne morejo izkoristiti. Ne morejo na bolniško, delajo bolni, velikokrat v zelo slabih pogojih,” pravi Funkl. Bolezen tako le še bolj napreduje in ima še hujše posledice, zdravljenje pa traja dlje časa. Rešitev vidi v tem, da se iz 30 delovnih dni zniža na 4 ali 5 dni, da bi lahko ti delavci dejansko izkoristili bolniška nadomestila in se na ta način ne bi bali za svoje prihodke in s tem skrbeli tudi za svoje zdravje. Država bi na dolgi rok zagotovo privarčevala.
Obstaja pa v naši državi tudi druga skrajnost – ljudje, ki v resnici niso bolni, pa bolniško izkoriščajo. Delodajalci v teh primerih, ko že obstaja sum, najemajo zasebne detektive. Nadzori pa so prikriti. Delavec torej ne ve, da ga detektiv nadzoruje in sledi. Med nadzori ugotovijo veliko kršitev. Nek delavec, ki ni dobil dopusta, je šel na bolniško, v resnici pa je zdrav smučal v tujini. To so resnični primeri, ki so jih zaznali. Delavce lahko snemajo, slikajo, opazovanje jim dovoli Zakon o detektivski dejavnosti. Sledijo mu lahko na vseh javnih krajih. Detektive za preverjanje, ali delavec bolniško le izkorišča in simulira, najemajo tako podjetja iz zasebnega sektorja kot tudi javni sektor.
Tudi mi bi morali spremeniti sisteme, zakonodajo. Poskusi so že bili, a za zdaj sprememb ni. Kakše so rešitve, da bi bil sistem učinkovit za vse? Bolniške pa primerno kratke sli dolge? Dlje kot so namreč delavci doma, težje se vrnejo nazaj na delo. Zato ker se delo, ki ga že eno leto nisi opravljal, bistveno spremeni. Spremenijo se odnosi med ljudmi, med sodelavci, vsebina dela. Zato se boš zelo težko na novo privajal.
Kakšno je celovito reševanje bolniških? Potrebno bi bilo uvesti specialiste medicine dela, ki bodo presojali dela zmožnost in sicer glede na delovno mesto in ne kar počez. Prilagoditi bo potrebno delovna mesta. To pomeni, najdimo ustrezno delovno mesto, ki bo bistveno pripomoglo k rehabilitaciji. Potrebovali pa bi tudi več preventivnih programov za zdravje ljudi. Tukaj merimo direkt na državo, ki mora zagotoviti preventivne programe na področju srčno-žilnih bolezni, spodbujati zdav življenjski slog, preprečevati tveganja vedenja in poskrbeti za čim bolj varno okolje.
K. V.
Foto: delo.si